Pogovor: Boštjan Videmšek

»Smo, tako ali drugače, fosilna država.«

Boštjan Videmšek je za svoje odlično novinarsko delo dobil kar nekaj domačih in mednarodnih novinarskih nagrad, med drugim je bil leta 2015 izbran tudi za »mladega voditelja Evrope«. Njegove pronicljive zapise lahko berete v številnih domačih in tujih časopisih. Izdal je tri odlične, družbeno angažirane knjige – Vojna terorja, Upor, Na begu ter Dispatches from the Frontlines of Humanity, je pa tudi soavtor tekaško izpovedne knjige Ultrablues. Boštjan je tiste vrste človek, ki te že s svojo predanostjo in žarom prepriča. Hkrati je tudi odličen govorec, ki zna tudi poslušati in z njim bi lahko sedel ure in ure ter se pogovarjal … spodnji pogovor je nastal na daljavo, elektronsko. Glavna tema – njegova nova knjiga Plan B in nekaj vprašanj, ki so se mi porodila med prebiranjem knjige.

Za knjigo Plan B sta s fotografom obiskala tako rekoč cel svet in predstavila številne dobre prakse za reševanje oz. ohranjanje planeta. Kako je prišlo do tega preskoka, da si pokrival predvsem begunsko tematiko in prešel na okoljevarstvo?

Pokrivanje begunske tematike je bila vrsto let povezana s poročanjem iz vojn. Vedno so mi bile ključne človeške zgodbe. Tako sem že leta 2004 v Darfurju jasno zaznal, da so podnebne spremembe močno gonilo konfliktov in da bodo – še posebej boj za vodo – ključno gonilo vojn 21. stoletja. Na svojih poteh sem se, posledično, srečeval s številnimi podnebnimi begunci. Preskok na »novo temo« je zategadelj le navidezen: boj s podnebno krizo je namreč ključna fronta (ne le) človeštva. Vseh nas.

Na žalosten način se sicer zdi, da je oboje boj z mlini na veter?

Da. A ravno odločitev, da se s temi mlini spopadeš, da ne pristajaš na stopnjujoče se obstoječe (stanje), je od nekdaj gonilna sila mojega novinarskega dela. In včasih uspe. Preko osebnih zgodb, preko spremenjenih življenj in usod. Za to gre. Ostalo je le jebeni ego safari.

Od vseh predstavljenih primerov – kateri je najuspešnejši, morda tebi najljubši, je kateri v tem času morda propadel oz. zastal?

Preveč sem zaljubljen v Tilos, mali grški otok, prvi energetsko samopreskrbni otok v Sredozemlju, da bi to lahko skril. Najbolj blizu so mi zgodbe, ko male skupnosti stopijo skupaj in naredijo nekaj velikega – a ne na ravni »fah-idiotizma«; ne le na ravni tehnologije, ampak predvsem sociologije. Ne, noben projekt, ki je opisan v knjigi, ni propadel. Le avstrijska modelna skupnost, o kateri pišem, se je morala zaradi spremenjenega konteksta biomase in kitajske prevlade na trgu fotovoltaike, na novo izumiti. In to uspešno.

Pri vseh se zdi, da gre za kombinacijo naravnih danosti, razumevanje prebivalstva tistega področja, lokalnih oblasti ter državnih oblasti oz. nekih zasebnih investicij. Predvsem pa so investicije tiste, ki dajo misliti – bi denar za varstvo okolja nemara lahko porabili tudi na kakšen drugačen način?

Gre za mešanico naštetega, da. A čisto vsi predstavljeni projekti so otroci vizije posameznika ali skupnosti, ki je verjela, da je sprememba mogoča. Denarja za zeleno preobrazbo je v Evropo na voljo ogromno – le črpati ga je treba znati. Z evropskim zelenim dogovorom smo dobili veliko zgodovinsko priložnost …

Jasno je tudi, da ima zelena energija svojo pogosto črno ceno, kar je zelo očitno tako v južni Ameriki kot na Kitajskem?

Seveda. To poizkušam izpostaviti, a biti hkrati racionalen in tudi real-političen. Boja s podnebno krizo ni mogoče dobiti brez sodelovanja čisto vseh akterjev. Tudi največjih in, da, najbolj umazanih. To je vojna.

Litij kot nafta 21. stoletja, zakaj prav litij? 

Ker je trenutno preko baterij gonilo električne mobilnosti in vseh naših elektronskih »gadgetov«. Kot zgodba pa zato, ker ima močno linijo: z Matjažem sva sledila gramu visoko v bolivijskih Andih izkopanega litijevega karbonata na poti do kitajskih tovarn električnih avtomobilov – s postanki v Nemčiji, ZDA, Norveški, …

Spomnim se, da je Tomo Križnar pred leti napovedal, da se naslednja vojna ne bo začela zaradi nafte, ampak vode. Voda je pri samooskrbi zelo pomembna, pitna, kot jo imamo v Sloveniji v skoraj vsakem gospodinjstvu, toliko bolj, a tega ne cenimo?

Tu lahko le pokimam.

Kje v tej zgodbi, v planu B so živali? Vemo, da številni posegi v okolje – naj bodo to rudniki ali vetrne turbine; vplivajo na živali. Bo življenja konec, ko bo umrla zadnja čebela?

Hvala za to vprašanje. Meso in ribe sem nehal jesti pred tridesetimi leti. Naš odnos do živali o človeštvu – o človečnosti – pove čisto, čisto vse. Ta knjiga je, v podtekstu, zato tudi knjiga o velikem šestem izumrtju vrst, ki v pospešenem posnetku poteka pred našimi očmi. Tukaj in zdaj. O tem ogromno – morda tudi v knjigi – piše moja žena Maja, veliko se pogovarjava o teh temah. Posegi v okolje vplivajo na vse nas. Nujno je najti ravnovesje. Tako pri gradnji vetrnic, kot pri gradnji hidroelektrarn. Tudi zato – v prvem delu knjige – opisujem le okoljsko, kolikor je le mogoče, najmanj sporne projekte.  

Kaj pa Slovenija? Imamo neverjetne naravne danosti za vse mogoče oblike samooskrbe, žal malo manj razumevanja večine prebivalstva kot tudi oblasti. A vsem bi moralo biti jasno, da je prehod v zeleno resnična stvar prihodnosti.

Smo, tako ali drugače, fosilna država. Tu nimam kaj dodati.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: