Dan D – Knjiga pohval in pritožb (Milo za drago)

Dan D so nenavadni (ali kot bi najbrž rekli sami: ekstravagantni) glasbeni ptiči, ki so šli v minulih desetletjih skozi nemalo kadrovskih sprememb, predvsem v zadnjih letih pa vse bolj eksperimentirajo tudi z zvokom in se oddaljujejo od prepoznavnih rock vzorcev.

Stalnica te »dolenjske« zasedbe sta pevec Tomislav Jovanovič – Tokac in bobnar Dušan Obradinovič – Obra, zadnjih nekaj let (plošč) pa preostanek skupine tvorijo še kitarist Marko Turk – Tučo, klaviaturist Boštjan Grubar in basist Nikola Sekulovič. Predvsem slednji s svojimi bogatimi izkušnjami in zelo širokim dojemanjem glasbe je tisti, ki skrbi za glasbeni razvoj in številne eksperimentalne podvige v zadnjih letih. Najprej je bil tu akustični podvig Tiho, sledila je plošča DNA, razdeljena v dva dela, kjer je drugi, črni, že nakazal številne zvočne spremembe in potem Milo za drago oz. Knjiga pohval in pritožb.

Plošča, ki je res drugačna. Ne le drugačna za Dan D, ampak drugačna v smislu nastajanja, promoviranja, nadgrajevanja in predstavljanja. Ploščo so tekom nastajanja »testirali« v svojem prostoru za vaje, kamor so redno vabili najbolj zveste (ali pa tudi ne) poslušalce in jim servirali porajajoče, nastajajoče ali končane skladbe. »Ploščo« (morda bi bil boljši izraz nabor pesmi) Milo za drago ste lahko najprej kupili kot lično zapakiran kos mila in ko ste si dovolj pridno umivali roke (kot bi Dan D že pred dvema letoma slutili prihod korona virusa in obsesijo z umivanjem in razkuževanjem rok?!), ste prišli do USB ključka, na katerem vas je čakalo 10 skladb. No, nekaj mesecev kasneje je sledila še Knjiga pohval in pritožb, na katerem najdete še dodatno bero pesmi. In pa seveda dejansko knjižico, v katere lahko tudi ob besedila zapisujete pohvale in pritožbe (ali pa opombe) na račun slišanega.

• 

• 

• 

Sam se spomnim koncerta, na katerem so Dan D v svojem novomeškem placu za vaje predstavili Milo za drago in priznam, bil sem šokiran. Tako zelo temačno, laibachovsko, elektronsko, da če ne bi bil za mikrofonom Tokac, ne bi bil povsem prepričan, koga poslušam. Zares ogromno eksperimentiranja z zvokom, v katerem se je Tučo s kitaro povsem izgubil in celo Obra na elektronskih bobnih kot da ne bi vedel, kaj dela. Glavni je bil Boštjan za klaviaturami in laptopom, pa Nikola s posameznimi bravuroznimi basovskimi vložki in linijami ter seveda glas, ki pa se je ravno tako občasno popačeno izgubil. Izredno naporna koncertna izkušnja, kjer je bilo toliko zvokov, ki jim je treba slediti, saj nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo. Nadaljevanje črnega dela DNA D … plošča, ki jo bodisi vzljubiš (čeprav nikakor na prvo poslušanje) ali pa je nočeš več nikoli poslušat. V nobenem primeru pa vas ne bo pustila hladnih ali zadržanih.

Sama plošča je sicer nekoliko mehkejša, prijaznejša, produkcijsko dodelana. Kar pa še vedno ne pomeni, da vas na plošči čakajo instant hiti, ki bodo šli nemudoma v ušesa. Dan D tega ne potrebujejo, menim, da tudi nočejo. Iz skupine, ki je igrala na skoraj vsakem študentskem žuru (pretiravam, ja!) postajajo resni glasbeniki, ki bodo s tem zvočnim bogastvom sodili le še na najbolj akustična koncertna prizorišča, kamor jih bodo prišli ljudje poslušat, ne pa popivat in žurat. Alternativni rock in elektronika sta si podala roko, besedila, kjer je Tokac storil očiten korak naprej, pridejo še toliko bolj do izraza in se še lepše zlijejo z glasbo, celoten band pa deluje kot kompaktna celota, ki v prvi vrsti uživa v ustvarjanju in igranju.  Vprašanje je seveda, kakšne bodo posledice? Dan D so sicer svoj glasbeni prehod zastavili mnogo bolj postopoma kot recimo Big Foot Mama (spomnite se Tretje dimenzije in še posebej potem Dobe norih) ali pa Siddharta (drugačne in domala preslišane Petrolea in Saga), a sprememba je in to zares očitna. Za vse tiste, ki so rasli in se glasbeno razvijali skupaj s skupino, ne bo težav ali dvomov – Dan D so in ostajajo ena najbolj dovršenih slovenskih glasbenih skupin. Vsi tisti, ki bodo med naključnim raziskovanjem naleteli na njihove starejše uspešnice, pa bodo vsaj zmedeni. Dvomim, da bodo v današnjem času s to ploščo uspelo prepričati oz. pridobiti kakšnega novega oboževalca. Mogoče pa je tudi to eden od ciljev, da se loči prave od naključnih oboževalcev in v tem primeru jim je vsekakor uspelo. Oziroma, če malce parafraziram eno njihovih najodmevnejših skladb, boli jih k.   

Nika Records, 2019