Srce bije v dvojini

Priznam, da si kot oče treh zaželenih in naravno spočetih otrok težko predstavljam vse mogoče preizkušnje, ki čakajo par, ki želi posvojiti otroka. Poznam pare, ki jim ni uspelo otroka spočeti po naravni poti, ki jim ni uspelo niti z umetno oploditvijo, a se za posvojitev niso odločili. Ne, da niso razmišljali o tem, le da so že po kratkem raziskovanju prišli do spoznanja, da je pot do posvojitve prekleto težka. Alenka Rozman Planinc in Igor Rozman, avtorja knjige Srce bije v dvojini, jim bosta prikimala.

Sam sem si od nekdaj želel otroke – zdelo se mi je naravno, smiselno in vesel sem, da sem našel partnerko, ki si je otrok ravno tako želela in da imava tri zdrave otroke. In kakorkoli sem vsakodnevno postavljen pred različne preizkušnje, si drugačnega življenja ne znam, niti nočem predstavljati. In kot oče treh oziroma kot starš, popolnoma razumem neverjetno željo para, ki si želi otrok(a) in je za to pripravljen storiti takorekoč vse.

Alenka in Igor sta v tem pogledu morda malce nenavaden par – on malce starejši, z otroci iz prejšnje zveze, ona brez otrok, z nepričakovanimi zdravstvenimi težavami. In ko spoznata, da otroka ne bosta mogla spočeti po naravni poti in da tudi umetna oploditev ne bo uspešna, se znajdeta pred težko odločitvijo. Odločitev, ki postane še toliko bolj zahtevna, ko ugotovita, da je nemogoče, da bi jima uspelo posvojiti otroka v Sloveniji. Zelo zapleteni in negotovi so postopki v Makedoniji in Rusiji. Raziskujeta in iščeta možnosti in spoznata, da bo še najlažja (in najhitrejša) posvojitev v Afriki. No, vsaj tako mislita.

In če 100% razumem silno hrepenenje usklajenega zakonskega para, ki si želi otroka, preprosto ne razumem očitne množice ljudi, ki se s tem hrepenenjem in željo, brez sramu okoriščajo. Avtorja sta naštela kar nekaj primerov, s katerima sta se sama spopadla in ki so tudi njiju izigrali, pustili na cedilu ali ogoljufali. Pri nas ali v tujini. Sledila sta svojim načelom in pravilom, bila morda sprva kar preveč naivna, pa seveda po slabih izkušnjah zelo previdna in nezaupljiva in tudi obupana.

Obupavala je ona, nemočen je bil on. In ko je enemu zmanjkalo moči ali volje, je voz potegnil drugi. Tu se pravzaprav vidi in čuti njuna moč in silna želja. Bralcu bo hitro jasno, kako zelo sta si želela otroka, vsem težavam in preprekam navkljub. Sama knjiga je sicer pisana iz različnih perspektiv – njene, njegove in iz perspektive mame dečkov, ki sta jih na koncu posvojila, zgodba pa enotna. Predvsem ta sklepni del, ko vendarle uredita vse potrebno in se s sicer nekim zadržanim navdušenjem odpravita v Gvinejo Bissau, je neverjeten. Birokratski mlini v Sloveniji, šok ob prihodu v državo, v kateri resnično vlada pomanjkanje in potem srečanje z družino ter bodočima sinovoma. Šok za šokom, presenečenja in pretresi.

Od točke odločitve, da posvojita otroka in do trenutka, ko sta postala starša Jacoju in Izaqueju, sta morala na stran potisniti prav vse. Nista posvojila enega otroka, ampak dva. Posvojena otroka nista bila siroti, saj sta imela živo, čeprav hudo bolno biološko mamo in tudi očeta. In nenazadnje, otroka niti približno nista bila zdrava – oba sta bila hudo podhranjena, eden pa je imel celo malarijo. In potem spoznaš, kako malo je pravzaprav potrebno, da otrok ozdravi – dobesedno nekaj evrov za zdravilo proti malariji in spet daleč od nekega bogastva, da otroku lahko ponudiš hranljivo hrano. Ampak ti imaš, tam pa cela država strada in otroci umirajo.

Potrebno je veliko poguma, potrpežljivosti in vztrajnosti. Knjiga Srce bije v dvojini je na nek način priročnik za vse tiste, ki želijo posvojiti otroka. Opozorilo, na kaj je treba biti previden in kaj vse se paru lahko pripeti do trenutka, ko lahko objameš svojega otroka. Knjigo bi morali prebrati tudi tisti, ki jim je vse tako zelo samoumevno in ki na lastne otroke gledajo kot nebodjihtreba. In ob vsej revščini in (družinskemu) nasilju, s katerim se spopadamo v Sloveniji, take knjige potrebujemo. Edino, kar sem osebno pogrešal, a pravzaprav niti ni toliko tema knjige o vseh postopkih otrok posvojitve, je, kako družina in dva temnopolta dečka funkcionirajo danes. Tako kot ni bilo lahko staršema (tudi zato, ker je njegova mama kazala strašen odpor do »zamorcev«), zagotovo ni bilo lahko niti dečkoma, ki sta pri še ne dopolnjenih dveh letih odšla in zapustila vse, kar in kogar sta do tedaj poznala. Na drug konec sveta, v drugo deželo, med drugačne ljudi, …

Lahko zapišem, da sta fanta dobila odlična starša, ki bosta poskrbela, da bosta preskrbljena ter obenem skromna in na realnih tleh. Starša, ki razumeta in podpirata različnost ter ki jima ne bosta tajila korenin. Če nič drugega, bosta lahko vedno prebrala knjigo in spoznala svojo življenjsko zgodbo, brez olepševanja in prikrivanja. Napake, padce, vzpone, razočaranje, obup, veselje, žalost in morje solza – žalosti in na srečo tudi veselja.

Založba Mladinska knjiga, 2020