Odnosi z javnostmi (ali kot največkrat slišimo: piarovstvo) je moj poklic. Težko rečem, ali sem jaz izbral ta poklic ali je poklic izbral mene. Dejstvo je, da v času, ko sem se podajal na profesionalno pot, biti »predstavnik za odnose z javnostmi« ni pomenilo nič. Na srednjih šolah o tem niso govorili, na fakultetah pa ne predavali, kaj šele, da bi omogočali kakršnokoli specializirano študiranje na to temo. Veliko sem pisal, rad sem govoril in poslušal in tako me je iz ljubiteljskih novinarskih voda odneslo v odnose z javnostmi.
Lahko rečem, da se mi zdijo knjige o tem, kako vzdrževati odnose z javnostmi in kako opravljati ta precej zahteven poklic, podobne tistim o vzgoji otrok. Ni enotnega recepta. Ogromno stvari se moraš naučiti, na novo odkriti, biti včasih drzen in spet drugič bolj konzervativen. Tudi po 15 letih v tem poklicu lahko rečem, da se še vedno učim. In zato sem bil do knjige Odnosi z javnostmi hrvaške avtorice Ane Tkalac Verčič precej rezerviran. Eno je teorija, drugo je praksa. Ampak po skoraj prebranih (ja, učim se) petsto straneh imenitno oblikovane in tudi odlično zasnovane knjige lahko rečem, da sem se motil. In v isti sapi dodam, da smo tudi v Sloveniji dobili uporabno knjigo na temo odnosov z javnostmi, ki deluje tako kot učbenik ali kuharska knjiga s številnimi uporabnimi recepti in nasveti iz prve roke, kako in kaj.
Ne bom opisoval dosežkov avtorice in razlagal, kdo je njen mož. Oba delujeta na področju odnosov z javnostmi in komuniciranja, tudi na področju izobraževanja in več kot očitno jima je bilo jasno, da tako knjigo potrebujemo, tudi v Sloveniji (gre namreč za prevod hrvaške izdaje). To pomeni, da imate možnost vpogleda v ogromno uporabne svetovne literature ter v »najboljše primere iz prakse« domačih, tj. slovenskih podjetjih ter prestavitve odgovornih za odnose z javnostmi v teh podjetjih.
Poglavja so na straneh razdeljena po barvah, kar olajša iskanje določene teme, ko knjigo enkrat preberete. Petnajst poglavij pokrije vse – od opredelitve, kaj odnosi z javnostmi sploh so, prek zgodovine, teorije, kaj in katere so javnosti (in zakaj javnost ni ena sama in kar sem moral tudi sam tolikokrat razlagati, da v podpisu ali na vizitki ne bom imel napisano odnos z javnostjo!) in seveda potem preko številnih praks komuniciranja in odnosov z javnostmi. Interne javnosti, krizno komuniciranje, preplet s trženjem, mediji, etiko ter družbenimi mediji.
Težko bi rekel, da knjigi kaj manjka, morda malce kritičnosti, ampak vseeno gre bolj za učbenik in ga je treba kot takega dojemati. Preplet s trženjem oz. prodajo je morda napisan malce površno, lahko bi več pozornosti namenili odnosom z javnostmi na področju politike, gospodarstva, dogodkov, zanimivo pa se mi zdi, da so se posvetili družbenim medijem, niso pa vključili vplivnežev. Dandanes se zdi, da so oni vedno bolj v vlogi glavnih za odnose z javnostmi oz. postajajo ravno tako pomemben medij in odločevalec. Seveda ima bralec, sploh iz dotičnega področja, lahko kar nekaj pomislekov ob prebiranju etičnih kodeksov, saj je vsem jasno – tudi avtorici in še komu; da gre dandanes bolj ali manj le za črko na papirju. Etika in odnosi z javnostmi?
V primeru, da so odnosi z javnostmi nekaj, kar si želite v življenju početi, je ta knjiga imenitna za vas, saj boste v njej izvedeli res veliko, čemur boste piko na i dodali s samostojnim delom in dokazovanjem. Če ste v odnosih z javnostmi oziroma z njimi kakorkoli povezani, bo knjiga za vas uporabna, saj boste v njej dobili ogromno zanimivih informacij, izhodišč, nasvetov, namigov in tudi kakšno pomoč.
Fakulteta za družbene vede, 2020
maticpise.com 