Izginotja na Mesečini

Druga knjiga iz serije Zrcalka Christelle Dabos je logično nadaljevanje prvega dela, Zimska zaročenca, hkrati pa nadgradnja in predvsem žanrsko tako zelo drugačna, da bo bralca posrkala v vrtinec te napete zgodbe. Izginotja na Mesečini je pravzaprav zelo zelo napeta kriminalka …

Ofelija, ki je bolj ali manj po nenavadnem spletu naključij imenovana za kraljevo podpripovedovalko in se v tej vlogi ne znajde najboljše, se še vedno išče in lovi na Oblakovem, v tej nenavadni prestolnici slepil. In če en trenutek še misli, da lahko zaupa zaročencu Thornu, ta z ostrino in hladnostjo hitro razblini iluzije. Njeni prijatelji se sicer pojavijo zdaj tu in zdaj tam, bolj ali manj vedno v pravem trenutku, česar seveda ne bi mogli reči za njeno zmedeno teto. Seveda je tu Thornova teta, nerešljiva uganka, pa veleposlanik Arhibald in kopica novih likov, ki zapletajo življenje (in branje). Ofelija je en trenutek žrtev, pa glavna osumljenka in že v naslednjem hipu neustrašna raziskovalka nenavadnega dogajanja na Mesečini.

Prebivalci oz. obiskovalci Oblakovega, začnejo nepojasnjeno in nepričakovano izginjat. So za vse krive peščenke in kakšen je resničen namen teh nenavadnih »nagrad«? Tu so skrita in razkrita sovraštva, brezčutno ustvarjene zarote, negotova prijateljstva in zavezništva, vedno nove in nove politične spletke. Niti spretno vleče vsemogočni Faruk, ki od Ofelije še vedno pričakuje nemogoče, še vedno neznani pa so razlogi za vse, kar počne njen zaročenec Thorn, vse bolj osovraženi guverner na Oblakovem, katerega značaj se počasi oblikuje in nakazuje napeto nadaljevanje oz. zaključek.

Prav neverjetno je, kako je avtorica to fantazijsko zgodbo prelila v napeto kriminalko, kjer bralec skupaj z Ofelijo raziskuje, odkriva, (napačno) sklepa, se pusti zavesti in zmesti in strahoma pričakuje negotov izid naslednje pogumne (in nemalokrat tudi trapaste) poteze. Ali bo Ofelija odkrila, zakaj izginjajo prebivalci Oblakovega in kdo je kriv za izginotja? Ali je vse skupaj kakorkoli povezano ne le s Farukom in Knjigo, ampak tudi uničenjem starega sveta in novim življenjem na obokih oziroma drugačnih ostankih starih dni. Kako ji bo pri vsem skupaj koristila sposobnost »braljstva« in prehajanja skozi zrcala in kaj vse se še skriva po odkritih in skritih prostorih in sobanah Oblakovega oziroma kar Pola? 

Knjigo, tako kot prvi del, krasijo imenitni dialogi in podroben oris tega čudovitega sveta, zaradi svojega položaja v zbirki pa bralcu zastavi več vprašanj kot poda odgovorov. In karkoli več povem, namignem ali prišepnem, bi lahko pokvarilo vašo bralsko izkušnjo. Veselim se že tretjega dela, ki je tik pred izdajo, Spomin Babilona in ki naj bi ponudil več odgovorov in predvsem (najbrž) imeniten nastavek za veliki zaključek – Vihar odmevov, za katerega upam, da ga v slovenščini dočakamo še letos.

Založba Sanje, 2019