Besedo ima očka: Nova normalnost

Adam Slapšak: Nori Bean (Likfest 2020)

Kolikokrat ste v zadnjih tednih slišali to besedno zvezo? Ta naša nova normalnost se na trenutke sicer zdi zelo nora, hkrati pa je polna nenadnih sprememb. Ampak veste kaj? Jaz sem si malo oddahnil. Ni bilo lahko. In recimo, da je konec. Za en čas, morda za zmeraj. Dajmo se iz vsega tega nekaj naučit, kaj negativnega spremenit v pozitivno in iti v prihodnost z drugačnim pogledom na svet.

Nič od vsega tega, kar smo doživljali, ni bilo zgolj slabo. Potrebujemo nakupovanje ob nedeljah? Ne. Se moramo za vsako figo usesti v avto in odpeljati nekam, brez prave potrebe in smiselnega cilja? Niti ne. Nas mora na televiziji čakati vsak dan oz. večer čakati sveža in napeta oddaja, serija ali karkoli že? Sploh ne. Ugotovili smo, kako zelo potrebujemo bližino določenih ljudi in recimo, da nam je za nekatere prišlo prav, da smo se od njih oddaljili. Niti učiteljem, niti vzgojiteljem ni lahko in celo otroci so ugotovili, da je šolski red čisto pozitivna stvar. Prevrednotil se je naš sistem dojemanja normalnosti. S kom in kako živimo, kaj počnemo in kako se pogovarjamo, način preživljanja prostega časa, nenazadnje pomen družine in prijateljstva.

Končalo se je tudi nenavadno šolsko leto, za katerega pred nekaj meseci pač nismo vedeli, kako se bo obrnilo. Bodo otroci šolsko leto nadaljevali jeseni, se bo končalo na daljavo ali vseeno v živo? Seveda se zdaj sprašujemo, kaj bo jeseni. Kriza in karantena sta nam staršem pokazali, kako pri šolskem delu funkcionirajo naši otroci, kakšne so njihove delovne in učne navade in veste kaj? Nemalokrat sem se držal za glavo.

Seveda mi je sedaj jasno, zakaj ima Taras toliko težav, kot jih ima in zakaj jih bo imel vsako leto več. Nikoli nobenih domačih nalog oz. če že so, se jih naredi na hitro, samo da so. Napaka. Ponavljanje in utrjevanje snovi ni potrebno, saj si vse zapomni v šoli. V praksi to pomeni, da se bo tisto, kar bo treba znati za napovedano spraševanje ali spet napovedan test, naučil tik pred zdajci in samo za to posebno, enkratno priložnost. Nobenega znanja ni tu. Večino časa, ki bi moral biti namenjen šoli, je posvečen klepetanju na družbenih omrežjih. Karkoli je treba narediti dodatno ali morda za boljšo oceno, se dela zgolj takrat, ko si je treba pogledat kakšen film ali pa naredit predstavitev. Seveda na računalniku in z neomejenim dostopom do interneta. Končna predstavitev, za katero si je vzel vsaj deset ur časa, je na ravni morda druge triade in brez pravega smisla. In tako se na neki točki zaveš, da je tvoj neverjetno bistri sin, ki bi moral osnovno šolo brez težav delati z levo roko, preprosto len. Da se mu ne da. In da ga to kampanjsko učenje, kot smo včasih rekli, vsako leto znova pripelje do težav, ko mu grozi kakšen popravni izpit, da se potem sicer brez težav nauči za pozitivno in za eno leto pozabi na vse težave in žal tudi obljube. Malo se tolažim, da mu bo morda v srednji šoli vseeno lažje, saj bo že zdaj spoznal, da šola preprosta vseeno ni. Pustimo se presenetiti.

Povsem druga zgodba je Vita, a so se tudi pri njej pokazale določene razpoke in nakazale težave. Ona ima željo, nima težav z učenjem in tudi domače naloge naredi, se pri vsaki nalogi potrudi, morda celo preveč (za četrti razred), a nič ne de – če bo tako nadaljevala, ne bo imela težav. Res pa si vzame zelo veliko časa in je neverjetno natančna, nerada prosi za pomoč, toliko rajši pa za mnenje. Ampak pri njenem odnosu tako do učenja kot učiteljev oziroma šole na splošno me ne skrbi. Hoče in zna, zmore in ve, da zmore. In sedaj, ko se počasi bliža prelomnici, torej preskoku na predmetno stopnjo, bo vse to zavedanje še toliko bolj pomembno.

Nova normalnost pa prihodnje leto čaka tudi Adama, ko bo za šolske delo “nagrajen” z ocenami. Nemiren fantič, ki ne bi sedel, ampak plesal, ki se ne bi učil, ampak nastopal, se mora v šolskem mehurčku znajti v točno pravem trenutku in potem vse razume in naredi, kot je treba. Ponavadi sicer samo toliko, kot je treba, ampak tisto stoodstotno. Seveda mu godi vsaka pohvala in obstajajo področja, kjer je še posebej domač, pa vseeno bo imel vsako leto več dela s svojim nemirnim kreativnim duhom. Še posebej, če bo v roke prišel kakšni bolj strogi in nepopustljivi učiteljici stare šole … Vsak dan znova se vsi skupaj učimo. Sodelovanja, potrpežljivosti, razumevanje, strpnosti. Kar je bilo nekdaj normalno, pa smo vsi na vse to pozabili in je bilo en čas celo nenavadno, čudno, zdaj spet postaja normalno. Starši vse skupaj vseeno spremembe sprejemamo in razumemo lažje, otroci pa hitreje. In čeprav je ta normalnost danes nova, bo jutri stara in osebno ne bom presenečen, če nas kaj kmalu čaka nova nova normalnost. Kaj bo prinesla, ne ve nihče.  

Kolumna je bila objavljena v reviji Naša žena, julija 2020.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: