Hamo & Tribute 2 Love – Že(l)jni glasbe

Koncert, tak v živo, ne prek računalniškega zaslona in na daljavo. Glasbeniki, skupaj na odru, občinstvo – pač v skladu z določili in pravili, nekje pod in okoli odra. Koncert, ki bi moral biti julija in za katerega sem imel vstopnice kupljene maja. Hamo & Tribute 2 Love v ljubljanskem ČinČinu. In tako zelo, kot so oni že(l)jni igranja, tako zelo je občinstvo že(l)jno poslušanja in uživanja.

Ampak te vrstice niso namenjene temu, kateri ukrepi da in kateri ne, kateri so smiselni in kateri ne. Vesel sem, da se je zgodnje septembrski četrtkov koncert vendarle zgodil, kajti za tistega v nekaj tednih v Ortu (prestavljen koncert v sklopu Orto festa) sem sodeč po zadnjem dogajanju skeptičen. In čeprav se je tudi Hamo nekajkrat seveda humorno (pa tudi malo cinično in sarkastično) dotaknil epidemije covid-19, pa ukrepov in približevanja ter združevanja, lahko rečem, da je bil koncert, še enkrat več, v znamenju ljubezni.

Zavoljo kupa drugih obveznosti sem nastop predvozačev Masharik zamudil. Na veliko srečo ne celega, saj bi mi bilo po tem, kar sem slišal, pošteno žal. Videl sem sicer nekaj posnetkov, v živo žal še ne. In dajmo priznat, da je na posnetkih lahko vse lepo in popolno, v živo pa je to neka druga zgodba. Tisto, kar se me je dotaknilo in me na tisti vznemirjen način streslo, je bil glas. Maša Bogataj (sicer »kriva« za oblikovanje naslovnice zadnje plošče H&T2L) ne le poje, ampak tudi igra kitaro. In oboje dela tako prefinjeno in s toliko občutka, da lahko na tem mestu zapišem, da imamo v Sloveniji še en imeniten blues-rock band, ki sicer črpa od vsepovsod, ampak so obenem samosvoji. Predvsem pa nikoli dolgočasni ali enolični. Kvartet na odru deluje kot čvrsta in tesno povezana celota in del te glasbene celote so napake, je spontanost in, še enkrat več – občutek. Ker ga za igranje bluesa pač potrebuješ. Torej, namig oz. nasvet: ko naslednjič nekje med nastopajočimi vidite Masharik, jih nikakor NE ZAMUDITE!

Glavne zvezde (ki so vse prej kot to) večera so bili Hamo & Tribute 2 Love. Za seboj imajo imenitno ploščo 4K, imeli so nekaj električnih in nekaj iz4kanih nastopov in potem se je zgodilo, kar se je. In tako kot so v času pred z vsakim nastopom dokazovali, kako odlično funkcionirajo na odru, je v času med in po jasno, kako zelo potrebujejo biti na odru in igrati. Več od tega glasbeniki ne potrebujejo. Priti na oder, vzeti v roke inštrumente in dve uri igrati, pripovedovati zgodbe glasbe lačnemu (ali če se vrnem k izhodišču, žejnemu) občinstvu. Koncert, ki ni bil povsem iz4kan, pa hkrati daleč od polne elektrifikacije, je bil – lep. Zveni trapasto? Naj bo. Ampak, ko odhajaš domov preplavljen s čustvi on občutenji, ko lebdiš in še dolgo v noč podoživljaš dele pesmi, potem si pač doživel nekaj lepega.

Naj vam kaj povem o repertoarju?  Slonel je na skladbah iz aktualne plošče, ki smo jih tudi spoznali v tej prilagojeni, akustični različici. Razigrana Pomlad, časom primerni Svoboda, Naprej in Ta zadn Zemljan, pa tako zelo čudovite in izpovedne Lepe stvari, Prva vrsta in Zbudi me iz dna so vsaka posebej in vse skupaj odlična celota, zgodba zase. To so tisti trenutki, ko se zgolj prepustiš glasbi in uživaš. Manjkale niso niti Ona gre, Gospod, Vija vaja ven, delček Rožic, Dolgo nisva pila, Dejva bit čist bliz, Zabluzu, Rabm tebe, Pol, Greva še mal dlje in še kakšna, ki sem jo pozabil. (Zadnje čase na koncerte hodim tako, da telefon zatlačim nekam v žep in upam, da me ne bo klical noben od otrok. Ne slikam, snemam, pišem, ampak gledam, poslušam in uživam.) Vsaka malce drugačna od tiste izvirne, s še več duše in ljubezni. 

• 

• 

• 

• 

Band je funkcioniral, kot smo ga vajeni. Morda me je tokrat še najbolj presenetilo to, da je imel nekaj več res odličnih kitarskih vložkov Hamo in ne Pero (aka doktor kitare), kot je to ponavadi. Buco (aka Gospod profesor) in Duki (slovenski Chuck Leavell) sta bila standardno odlična in na trenutke nepopravljivo nagajiva. Standardna odličnost je oznaka, ki jo lahko prilepimo tudi Urošu (glas razuma), ki postaja zares čvrsta hrbtenica tega banda in ki ga slišiš točno toliko, kot je treba in ko je treba, hkrati pa po potrebi štrli ven in vedno znova dokazuje, da bas pač ni le opora bobnom in kitaram. Veliko, veliko več kot to. Interpretacija? Hamo. Njegov glas in njegov občutek lahko postavim ob bok Damirju Urbanu, Eddieju Vedderju in, Johnnyju Cashu. Tega se ne nauči, to pač imaš.