Metallica – S & M 2

Metallica: S & M 2

Dvajset let kasneje. Metallica in Simfonični orkester San Francisco. Na strani enih ni več basista Jasona Newsteda in pri drugih Michaela Kamena, dirigenta, skladatelja in aranžerja. No, zagotovo se je spremenilo tudi nekaj članov orkestra, ampak tisto bistveno je čas – 20 let.

Tisto prvo sodelovanje simfonikov in Metallice je bilo konec devetdesetih vsekakor presenetljivo. Po neverjetnem uspehu plošče Metallica (oziroma Black albumu), ki je terjal svoj davek predvsem v zasebnih življenjih vseh štirih članov, sta sledili žanrsko precej drugačni in v tistem trenutku med oboževalci nemalokrat zasmehovani Load in Reload. Sledila je še obogatena izdaja predelav Garage Inc. In kmalu zatem S & M. Metallici takrat ni bilo lahko – po vseh očitkih, da so se prodali, postarali in omehčali ter niso več heavy metal, so se odločili za precej drzen korak, s katerim bi takrat dokazali predvsem, da na glasbo gledajo zelo široko in da se ne ustrašijo nobenega izziva. Na srečo so imeli na drugi strani izjemnega sogovornika v Michaelu Kamenu, ki je imel obilo izkušenj v rock in pop glasbi. Toliko bolj pa so se morali truditi, da bi takrat prepričali člane orkestra, da si zaslužijo igrati z njimi. Morda se spomnite prizora v spremljevalnem dokumentarnem filmu, kjer James Hetfield razlaga, kako se je povezal z ogromnim, lasatim in bradatim moškim, za katerega je bil prepričan, da igra timpane, pa se je na koncu izkazalo, da je harfist. Glasba, spoj heavy metala in simfonične glasbe, je v tistem trenutku (in tako je še danes) zvenel zelo dobro, dodelano, ni pa bilo tiste prave medsebojne kemije, ki bi poskrbela za presežek. Takrat je šlo bolj za to, da Metallica dobijo oporo oz. obogateno glasbeno spremljavo v podobi simfoničnega orkestra, kot pa da vse skupaj zveni kot neka celota. Tudi dve novi in posebej za to priložnost napisani skladbi, No Leaf Clover in –Human nista šli prek teh meja.

Dvajset let kasneje. Lars Ulrich v spremljevalnem tekstu lepo zapiše, da so oni dvajset let starejši, člani orkestra pa stari približno enako, okrog štirideset in da gre za veliko ljudi, ki so z njihovo glasbo odraščali in se starali. Člani simfoničnega orkestra si sedaj želijo igrati z njimi. In to se sliši takorekoč v vsaki odigrani noti! Michael Kamen je leta 2003 umrl in na njegovo mesto in v njegove čevlje sta po sili razmer stopila dva – Michael Tilson Thomas (sicer tudi glasbeni vodja orkestra, ki pa je moral kmalu po začetku sodelovanja na operacijo srca) in Edwin Outwater (odlični dirigent, ki čuti sleherno zaigrano noto), ne gre pa niti mimo Brucea Coughlina, ki je še malce nadgradil Kamenove aranžmaje in seveda ustvaril nove.

Moj recept za poslušanje in uživanje – najprej sem prisluhnil obema ploščkoma, ob primerni glasnosti seveda in užival. Potem sem si šel koncert še pogledat. Ostrmel, ostal brez besed. Toliko enih stvari, ki sem jih slišal, pa jih v bistvu nisem. Ker so se zlile v celoto. Podrobnosti, ki so pravzaprav vsako pesem dvignile na višjo raven. Čudoviti začetki, pa neverjetni prehodi, solistični vložki, poigravanje med skupino in orkestrom! Vsa glasba, ki smo jo lahko slutili ali pa slišali v naši domišljiji, je sedaj tu – odigrane do note natančno in na pravem mestu.

In če je bilo za ene pesmi že od prvega sodelovanja jasno, da zvenijo dobro in da seveda lahko zvenijo še boljše, smo sedaj dobili potrditev tega. Nisem si sicer mislil, da lahko For Whom The Bell Tolls zveni tako noro dobro in tako kot je mene osupnil odličen orkestralni uvod v The Day That Never Comes in me na stol dobesedno pribil veličasten zaključni spopad, sem prepričan, da je skoraj 100-članski orkester ostal brez besed ob koncu The Memory Remains, ko je zadonelo iz 17.000 grl v takrat novo odprtem Chase Centru. Naslednje veliko presenečenje je zagotovo The Outlaw Torn, ena tistih pesmi, ki dokaže, kako podcenjene so pesmi iz zloglasnega Load / Reload obdobja – že osnovna zgradba pesmi je odlična, ustrezno dramatična in kompleksna in ko jo dopolni orkester …

Po »odmoru« na sceno stopi orkester, najprej z izvedbo Scythian Suite, v kateri boste slišali ogromno veličastnih heavy metal nastavkov, skupaj z Metallico pa nato odigrajo še The Iron Foundry, o kateri ravno tako ne bi izgubljal besed. Vidi, čuti in sliši se, da je orkester v teh klasičnih vodah bolj domač, a zagotovo so tudi tovrstne skladbe in izvedbe most in vez, da se lahko zgodi S & M 2. Potem pa The Unforgiven III, še ena tistih pesmi, za katero so mnogi mnenja, da bi bilo boljše, če je ne bi bilo. Zakaj so v zmoti, vam bo zgolj ob spremljavi orkestra dokazal James Hetfield. Preprosto: mojstrovina. In če smo čisto na začetku slišali skupen poklon Cliffu Burtonu v The Call of Ktulu, nas proti koncu čaka še en poklon pokojnemu in nikoli pozabljenemu basistu, ki ga je pripravil Scott Pingel, basist orkestra. (Anesthesia) – Pulling Teeth zveni kot … no, kot pravi naslov. Le da je to »puljenje zob«, v katerem človek uživa skoraj z vsemi čutili.

V sklepnem delu vas bodo zagotovo navdušile tudi Wherever I May Roam s fantastičnim violinskim uvodom, pa One, kjer tokrat za teatralno vojno kuliso namesto posebnih učinkov tokrat poskrbi orkester in pa zaključna Enter Sandman. Joj, pa ne spet in Kako mi gre pa ta komad že na živce (nekako ob bok Nothing Else Matters) so pogosto slišane pripombe, ampak – prisluhnite in potem sodite.

Metallica so letvico tokrat dvignili v neslutene višave. Upam si trditi, da se S & M 3 ne bo zgodil in seveda tudi koncertne turneje z orkestrom ne bomo dočakali, ker je to preprosto logistični in finančno prezahtevno. (v tem trenutku so logistično prezahtevni že običajni koncerti) Vsekakor pa je to nekaj tako posebnega, da bi si z izjemo teh nekaj tisoč srečnežev, ki so si koncert lahko ogledali v živo, najbrž to želel v živo doživet vsak oboževalec glasbe. Dokazali so, da je njihova glasba brezčasna, takorekoč klasika in da jo je mogoče postaviti ob bok največjim stvaritvam v zgodovini glasbe. Ponavadi so besedila tista, ki sporočajo, tokrat pa mislim, da je že samo sodelovanje, ta res tesen in iskren preplet tega nekoč skoraj nezdružljivega, tisto ultimativno sporočilo. Glasba je nad vsem. In zares si težko predstavljam katerokoli drugo skupino iz recimo bolj ekstremnega žanra (ali pa nekega povsem mainstream), da lahko podobno sodelovanje izpelje na tako dovršen način. Tukaj ni prostora za napake – ali si ali pa pač nisi. In vsi, ki jim bodo poskušali slediti in ustvariti nekaj podobnega ali boljšega, se morajo zavedati, da morajo biti preprosto najboljši in brez napake. Vsak lahko najame orkester, z njimi po notah odigra koncert in odide domov. Ali pa ustvariš mojstrovino, imenovano S & M 2. Prepričan sem, da sta tako Cliff Burton kot Michael Kamen nekje preprosto navdušena nad slišanim …

Pripis: že samo dejstvo, da po skoraj štiridesetih letih izredno uspešnega delovanja, številnih tragedijah, nesoglasjih in osebnih težavah ter pri (skoraj) šestdesetih, skupina lahko še vedno razmišlja tako izven okvirjev in preseže vse (ne)mogoče, potrjuje tisto zguljeno, da so Metallica največja skupina na svetu. Pustimo žanre ob strani. Največji. Predanost, strast, ljubezen do glasbe, spoštovanje do oboževalcev … četudi je vse skupaj »samo posel«, je iskren.  

Rating: 5 out of 5.

Blackened, 2020

One thought on “Metallica – S & M 2

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: