Če v lanskem letu niste opazili vsaj kakšnega zapisa na temo knjige Ne sprašujte za pot, s podnaslovom Blodnik po Istri oziroma tistim družbeno sprejetim #blodnik, imate sedaj seveda odlično priložnost, da to popravite. Knjiga je imela odlično izpeljano promocijo in če česa, sem se bal, da se okoli knjige ustvarja prevelik halo in da bo knjiga en velik dolgčas.
Tri avtorice – Teja Kleč, Tamara Langus in Agata Tomažič, za nameček pa še ilustratorka Milanka Fabjančič, bi pravzaprav lahko potrdile vsaj tisti pregovor o babicah in kilavem detetu. Kakšen bolj zloben bralec pa bi bil lahko celo prepričan, da bo po branju knjige, ki so jo zakuhale štiri ženske, nad njim ves čas deževen oblak, ki ga bo spremljal na vsakem koraku. Pa ni tako, niti približno.
Teja Kleč je grafična oblikovalka, Tamara Langus komunikologinja in strokovnjakinja za družbena omrežja, Agata Tomažič pa novinarka in pisateljica. Obenem so prijateljice, ki rade potujejo, odkrivajo in se zabavajo. In ko so na neki točki v Červarju, ki ga imamo seveda vsi v spominu iz časov sindikalnih prikolic in dopustovanj, ugotovile, da Slovenci ob vsaki priložnosti res vzklikamo »Istra je naša!«, ampak v resnici Istre sploh ne poznamo. Z izjemo zloglasnih turističnih kampov, kakšnega nočnega kluba, kjer smo izpovedali prvo (počitniško) večno ljubezen in seveda obujanja spominov na čase, ko je bila Istra res še naša in so tja drle reke Slovencev.
Mnja, torej Istra je veliko več kot Umag, Poreč, Novigrad, Mareda, Červar, Plava laguna, Stella Marris in kar je še teh istrskih zvezd stalnic, ki jih zna našteti vsak, rojen nekje do leta 1990. Vsi vemo, da je morje toplo, ni pa čisto. Ravno tako vemo, kako je s higieno v kampih in pod katero drevo postaviti šotor. Nekomu nekje ždi celo spomin na kakšen fin obrok v ustrezno oglaševani restavraciji ob cesti in potem se neha. Ko boste prebrali #blodnik, boste pravzaprav spoznali, da je Istra vse drugo, samo to ne. Tisti prav duh Istre, tiste najbolj nore zgodbe se pravzaprav skrivajo v notranjosti polotoka.
In prav te neznane kraje so šle v roku leta dni obiskovat, spoznavat, odkrivat, o njih razmišljat in zapisovat Teja, Tamara in Agata. Vsaka v svojem slogu, s svojim videnjem in čutenjem. Izgubili boste občutek za čas in ne boste vedeli, ali ste v letu 2020 ali morda 1973, 1985 oziroma enkrat nekoč. Oprema se ne spreminja, ljudje tudi ne, ponekod z izjemo denarne valute niti jedilniki ne. Kar ni nujno slabo. Ni pa tudi vedno dobro. Ampak Istra je nek duh, nekaj drugačnega, kar boste morda doživeli še v kakšni ribiški vasici v Dalmaciji, pa vendar ne toliko vsega.
#blodnik je zabavno branje. Poučno. Izvedeli boste kaj o naravi, zgodovini in kulturi. Mimogrede vam bo postreženo s kakšno avtohtono jedjo ali pijačo, na stenah boste prepoznavali obraze (lokalnih) junakov. Včasih vas bo domišljija popeljala nekam daleč stran. Tudi avtorice so se izgubile – tako in drugače. V sanjarjenjih, alkoholni omami, nepričakovanem razvratu (malce pesniškega pretiravanja), razmišljanjih in nepričakovanih pustolovščinah. Včasih pa celo na poteh, ker jih na zemljevidu ali navigaciji pač ni. Čeprav so.
#blodnik je klasika. In če bi vam moral priporočiti eno knjigo za na dopustniško branje (ne nujno v Istri), bi bila to ta. In če bi med stanjem v nekajkilometrski koloni na istrskem križu ali pač tam nekje, želel kaj brati med prestavljanjem iz prostega teka v prvo predstavo ter premikanjem za tri metre, bi bila to prav ta knjiga. In potem bi najbrž poiskal prvi možni izvoz in šel iskat kakšnega od opisanih krajev.
Društvo za dolgovezenje, 2019
maticpise.com 