Jakob J. Kenda je zanimiv človek in če bi pred nekaj leti zanj rekli, da je v prvi vrsti prevajalec in pohodnik, nikoli pa pisatelj, se je v zadnjih letih vse to prepletlo. Tik pred izidom je namreč njegova nova knjiga o ponovnem odkrivanju slovenske (planinske) transverzale, ta čas pa lahko njegov izbrušen način pisanja in razmišljanja spoznate v tej imenitni knjigi, v kateri je zelo osebno popisal svoje popotovanje po 3500 kilometrih dolgi Apalaški poti.
Slovita Apalaška pot ne nosi zaman naziva »mati vseh poti«, saj je tako zaradi dolžine kot tradicije in zahtevnosti vsekakor na vrhu seznama izzivov vseh tistih, ki radi hodijo. 3500 kilometrov prek 14 ameriških zveznih držav na vzhodni obali, seveda so v ospredju sloviti Apalači in za kar 142 kilometrov vzponov (kar je enako 16 vzponom na Everest z nivoja morske gladine). Pešpot je vse prej kot prijazna do še tako izkušenega popotnika, urejenih naselbin ni na nekaj kilometrov, ampak bolj na nekaj dni in v divjini lahko srečaš marsikoga in marsikaj.
Zakaj bi se torej družinski človek, ki ima urejeno življenje in vse pod nadzorom, odpravil na takšno pot? Resnici na ljubo se na tovrstne poti in romanja ljudje odpravljajo v iskanju nekega višjega smisla oz. samih sebe. Podobno, kot sem pisal v opisu knjige Evforija – tudi to pač ni nekaj, za kar se odločiš z danes na jutri, v nahrbtnik zmečeš tisto najbolj nujno, kupiš letalsko vozovnico in greš. Avtorju nabiranje kilometrov seveda ni neznanka in po prebranem je možno sklepati, da si je pač v življenju postavil zares velik izziv, večji od česarkoli doslej.
In prav zato, ker je njegovo življenje urejeno in ima smisel, ta knjiga ni toliko odkrivanje samega sebe (čeprav tudi zelo osebnih misli in zapisov ne manjka, predvsem v tistem obdobju, ko sta ga obiskala otroka), ampak odkrivanje Amerike. Popolne države, v kateri se cedita med in mleko in ki je zibelka demokracije. Ne, tudi takšnih direktnih zapisov v knjigi ne pričakujte. Pričakujte realen zapis o Ameriki, ki je nekaj povsem drugačnega od turističnih vodičev, do zadnje podrobnosti izpiljenih promocijskih filmov ali scenaristično popolnih resničnostnih šovov. To je Amerika!
Pričakujte iskren prvoosebni zapis in pogled na Ameriko, kot jo lahko vidi in spozna le tisti, ki jo je videl, spoznal in doživel na tak način. Apalaška pot je bolj potopisni roman kot tipičen obračun s samim seboj in življenjem. Avtor je imel možnost spoznati in posledično razgaliti Ameriko na nesenzacionalističen način – stanje duha, običaje n navade (predvsem popotniške in življenjske) ter seveda ljudi, ki jih je na svoji poti srečeval. Zelo samostojna in drugačna popotnica Marnie, pa abrahamovec Bullet in Kevlar, če omenim le tiste, ki so tudi v knjigi pustili pečat in od katerih bi vsak od njih lahko dobil svojo knjigo. Težko bi našel bolj zanimive in predvsem pristne ljudi, ki so se kazali v dobrem in slabem, predvidljivem in nepričakovanem.
Tako, kot jo je dobil oziroma si jo napisal Jakob J. Kenda oziroma Šulo Zverina, kot si je svoje apalaško-popotniško-gorjansko ime prislužil s pomočjo otrok, obreda in sopotnikov ter seveda svojega karakterja. In ne glede na vse težave, s katerimi se je spopadel na večmesečni poti, je avtor (p)ostal zanimiv, kulturen, čuječ in prijeten bratsko-očetovski lik, s katerim bi šel človek prav z veseljem pohajat. Po Sloveniji, Evropi, Ameriki ali pa kar po svetu.
Veselim se že prihajajoče knjige o Transverzali …
ISPO, 2018
maticpise.com 