Veš, mašina, svoj dolg

Veš, mašina, svoj dolg

Esad Babačić je drugačen, poseben. Zanimiv. Starejši se ga boste spomnili iz punk novovalovskih časov in skupine Via Ofenziva, tisti malce manj starejši po stranskem liku desetnika v kultnem Outsiderju, mnogi ga poznate kot pesnika, pisca, razmišljujočega človeka, ki je imel svoj čas celo svojo radijsko oddajo, ki jo še vedno vsi poslušajo, pa čeprav je že dolgo ni več na sporedu. Z Esadom bova šla zdaj enkrat na tisto kavo, za katero se dogovarjava »še sto let«, preden se komu od naju kaj zgodi …

Esada sem, če dam na stran vse to in izpostavim tisto, česar še nisem omenil, spoznal, ko smo bili v eni od mojih prejšnjih služb medijski sponzorji akcije Verjemi v svoj koš. Takrat mi je dal priložnost, da sem obnovljeno košarkarsko igrišče v Fari na Dolenjskem za nekaj minut delil z Goranom Dragićem, enim naših najboljših košarkarjev vseh časov. Občasno se srečava, poklepetava o tem in onem in greva vsak na svoj konec.

V poletnih mesecih, ko sem mu čestital za rojstni dan in sva se že ne vem katerič začela dogovarjat za kavo, na katero še vedno nisva šla, je izšla tudi njegova zbirka esejev Veš, mašina, svoj dolg. Prebral sem jo in še večkrat jo bom. Niti ne vem, kaj naj vam rečem. Tisti, ki poznate Esada, njegov način pripovedovanja in razmišljanja, knjigo najbrž že imate in jo z veseljem prebirate. Vsi drugi pa … morda se odpravite na kakšno punk turo z njim, zavrtite si Proleterja, Mrtve igralce ali pa poglejte dokumentarec Vsak otrok je lep, ko se rodi. Prepričan sem, da boste prej ali slej v roke vzeli tudi tole zbirko esejev.

Eseji o takorekoč vsem. Vsem tistem, kar prevečkrat spregledamo, preslišimo, o čemer sploh ne ali pa nočemo razmišljati. Prerez mnogih desetletij. O raznašalcih časopisov, kot je bil njegov oče in ki te je z dostavljenim časopisom »ubil do naslednjega jutra«. Tako kot zapisuje že davno zbledele, prebeljene ali pa izginule grafite, s tako lahko pripoveduje o junakih in dogodkih, ki so bili vedno odrinjeni nekam na stran. O večnih talentih, ki niso nikoli zares zasloveli. Vsaj ne v vsem svojem sijaju. O Roku Petroviću in Draženu Petroviću, dveh športnih velikanih, ki sta imela svet na dosegu roke, pa jim je kruta usoda to preprečila. O Branetu Bitencu, pesniku in pevcu skupin Berlinski zid in Otroci socializma, ki ga, tako kot verz iz pesmi Možgani na asfaltu »Možgani bi res fino brizgali po zmrznjenem asfaltu, ljudje bi hodili mimo in se naslajali. Kreten bi rekli in se naslajali, kreten bi rekli in se naslajali!«, pogosto omenja. Z razlogom.    

Seveda ne gre mimo punka in novega vala, »prekletih« članov Ekaterine Velike, Dunaja, Berlina in Splita, mehkega ć-ja v svojem priimku, mimo dobljenih in izgubljenih tekem, nikakor ne more brez domačega Vodmata, blokov, ulic, klopic in igrišč. Košarke. Akcije Verjemi v svoj koš. Verjemi. Verjemi v svoj koš, Luka je neverjeten esej, ki se vam bo vtisnil v spomin in čez dvajset let boste brskali po knjižnici, kdo je že zapisal nekaj res modrega o novem košarkarskem Mozartu?! Esad je bil. Tako kot je napisal čudovit esej o Kobeju Bryantu Črna mamba je rekla: Grem in kot je se je v drugih esejih ničkolikokrat poklonil nesmrtnemu Draženu. Žoge so okrogle, različnih barv in oblik, a za Esada se vidi, da je ena in edina prava tista za košarko. Ker verjame. Je verjel, pogosto naivno, romantično. Pesnik, pač. 

Med nizanjem spominov je lahko zelo preprost, človeški, vsakdanji, proletarski (ali pač delavski) in spet drugič neverjetno filozofski, umetniški. Poezijo prelije v prozo, lahkotno, brez naprezanja. In tako kot uživamo ob košarkarskih čarovnijah Luke in Gogija, tako lahko uživamo ob prebiranju teh besedil. Okruški nekega časa in duha, včasih pozabljenega in drugič izpostavljenega, dandanes v očeh mnogih tedanjih akterjev predrugačenega, zlorabljenega. Vsi tisti, ki so bili na barikadah za boljše jutri, da bi se jutri lahko pet minut sončili v slavi, danes pa se prostituirajo.

Ampak ne Esad. On ima hrbtenico. Konec koncev je prav on napisal Zavčevo biografijo Trdobojec. Trd je boj, kdo je zmagovalec in kdo poraženec, se pogosto ne ve. Strah nas je. Strah poraza, zmage. Strah, da bi kdo na nas kazal na prstom ali kot lepo zapiše »pošten človek se v časopisu znajde samo enkrat«. Česa vse nas je strah in zakaj? Strah je tako ali tako v nas samih. Esej o trenutku – naravnost nepozabno branje. In kaj so trenutki proti večnosti? Ali pač – koliko je vredna večnost, če v njej ni niti enega, življenja vrednega trenutka?

Rating: 5 out of 5.

Cankarjeva založba, 2020

One thought on “Veš, mašina, svoj dolg

  1. Pingback: Zamenite mi glavo

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: