Ljubljena

Knjiga Simona Orača je poskrbela za kar nekaj zmede – berem kriminalko, ljubezensko zgodbo, mehko erotično zadevo, skupke nabranih vtisov ali šund? Berem kot bralec ali urednik (kar seveda nisem)? Knjigo, ki naj bi bila roman, sem prebral hitro in še vedno pravzaprav ne vem, kaj sem bral.

Zgodba je razmeroma enostavna in tipična – na eni strani imamo Jana, ki se ukvarja z ne preveč zahtevnimi »kurirskimi« opravili za lokalnega mafijca Zarca (oziroma Žarka). Ima dekle Isabello, a ni povsem prepričan, kakšno je njuno razmerje in kam ju vodi. Tu je potem še Iza, fatalka v krempljih drugega mafijca Erika, ki ga obnori, a z izjemo »gratis polovičke« sta lahko le prijatelja. No, Jan se na Izin predlog na neki točki odloči, da bo oba mafijska šefa opeharil za nekaj deset tisoč evrov denarja in pobegnil. Z Isabello. Pot ju vodi v Romunijo, prek Moldavije in Ukrajine do Kazahstana in nato namesto na Novi Zelandiji pristaneta na Japonskem. Kjer Jan prepozna Shira, ki je bil pred mnogimi leti na študentski izmenjavi v Sloveniji in je bil eden od mnogih tipov (najbrž pa res edini Japonec), ki je redno spolno zadovoljeval njegovo mamo. Shiro jima pomaga, ampak jima v bistvu ne in da bi nekako preživela na Japonskem, se začneta ukvarjat s snemanjem pornografskih filmov. Ti postajajo vse bolj uspešni, a na neki točki ima Jan dovolj in Isabello dobesedno proda Japoncem in odide domov. Konca vam ne izdam, a vseeno upam, da ste ugotovili, za kako zmedeno in z vseh koncev nabrano pripoved gre. 

Prvo vprašanje, ki si ga bo moral bralec zastaviti je, ali sta morda Iza in Isabella ena in ista oseba, saj avtor ustvarja nekaj zmede tako pri dialogih kot opisih in nekaj časa to dejansko ni jasno. Vsi vemo, da mafija ne oprošča, niti za nekaj sto, kaj šele za nekaj deset tisoč evrov, še manj pa, če sta vpletena kar dva mafijska šefa. Droge, ki so na voljo kar na vsakem koraku. Policija, ki te spusti, kljub temu, da vejo, da imaš ponarejene dokumente. Bežanje, ponarejeni dokumenti, skrivanje, umori, zaslišanja, … tu so potem stranski liki, ki so in niso pomembni. Mafijski šef Erik, ki je med drugim poskrbel za umor Janovega brata Klemna, bi moral biti nekako glavni negativec, ampak ne. V vlogo glavnega negativca bi morali pravzaprav označiti Jana, ampak tu sta Isabellina starša, pa Janova mama in še kdo. Pri dojemanju zgodbe tudi ne pomagajo stalna nihanja med Janom in Isabello oziroma Janom in Izo, saj se prvi trenutek neizmerno ljubijo in noro potrebujejo, že v naslednjem hipu pa so na robu pretepa, umora in pobega.

Liki so zelo površinski in z izjemo posameznih iztočnic, si ne moremo ustvariti jasne slike, kdo so in kaj so. Jan je nekaj časa prikazan kot neustrašen in samozavesten moški, ki se je uprl mafiji in ki ima vajeti popolnoma v svojih rokah, po drugi strani pa se prevečkrat zdi, da bi ga odpihnila že prva sapica resnega nasilja. Dvojnost. Podobno velja za Isabello, ki ga en trenutek noro ljubi in bi zanj storila (in dejansko stori) vse, že v naslednjem hipu je ona tista, ki vodi igro in postavlja pogoje. Njena končna preobrazba je sploh neverjetna. Avtor pogosto prevečkrat napove, kaj se bo zgodilo in v bralcu sicer vzbudi pričakovanje, ampak potem včasih na vse skupaj kar nekako pozabi, poleg tega je vse skupaj tudi terminsko zelo nedosledno. V enem stavku potrdi, da sta prvih nekaj dni počela zgolj to in to, a že v naslednjem stavku opisuje prvo noč in potem naslednji dan. Paranoja, ki je zaobjeta v enem stavku in nam ne pove nič. Kje je strah? Pravzaprav se nisem mogel znebiti občutka, da je avtor še najmočnejši pri opisovanju erotičnih trenutkov, ki jih v knjigi ne manjka (poklon seriji 50 odtenkov?) in zna res dobro pričarata vse trenutke naslade in orgazmov, ampak po drugi strani – koliko knjig s podobno vsebino in brez prave vsebine je na tržišču? Ogromno. 

Vse skupaj se dogaja zelo hitro, brez nekih pravih povezav in zaključkov. Okostje brez mesa.

Simon Orač, s.p., 2020