Kolesar

Kolesar

Marko Radmilovič je širši javnosti znan predvsem kot avtor pronicljivih, ravno prav ostrih in (pre)drznih Zapisov iz močvirja, ki jih lahko poslušamo na Valu 202. Prepričan sem, da bodo mnogi poslušalci z veseljem prebrali njegov romaneskni prvenec in da bodo številni, ki ga bodo spoznali z roman, začeli tudi poslušati njegove Zapise …

Knjige Kolesar sem se veselil, saj sem o njej slišal veliko dobrega, pohvalnega. Obenem sem z branjem kar malo odlašal, saj je knjiga zajetna, dobrih 400 strani in nekako sem slutil, da ne gre ravno za kratkočasno branje, za zraven … In nisem se motil! Knjiga, v kateri kaj hitro spoznamo dva glavna junaka – profesorja Krepsa in policista Petka, ki sta si mnogo bolj podobna, kot si želita priznati, ima morda počasen začetek in bralec potrebuje nekaj časa, da vse skupaj poveže. In ravno v trenutku, ko se ti začne nekaj svitati, začneš sklepati in predvidevati, se zgodba obrne v drugo smer. Zgodi se nov prelomen dogodek, na sceno stopi nov lik. In seveda se vprašaš, kako pomemben je, je dober ali slab, gre zaupati njegovim besedam in verjeti dejanjem? In tu me je Radmilovič vsekakor presenetil, saj je zelo natančen zapisovalec, ki poskrbi, da bralec ničesar ne spregleda ali prezre, zadeve osvetli z različnih zornih kotov, prav zaradi vsega tega pa dobesedno do zadnjega v tebi tli zrno dvoma …

Zgodba je preprosta. Kreps, vsega naveličan srednješolski učitelj, ki za lažje odplačevanje kredita o zgodovini razlaga v domu upokojencev, nekega večera od enega od poslušalcev prejme ključ. Brez nekih posebnih pojasnila ali razlag. Težava nastopi, ker dotičnega gospoda Tomazzinija naslednje jutro najdejo mrtvega, z odrezano roko. Zadnji, ki ga je videl, je seveda Kreps, ki tako sicer na kratko postane glavni osumljenec umora. Novico mu sporoči policijski inšpektor Petek, podobno vsega naveličan osebek, ki so enako želi vznemirljivega dela kot kozarca alkoholne omame, a je do slednje veliko lažje priti. Motiv umora je neznan. Nihče ni nič videl, nič slišal. Sestre v domu ne vejo nič, varnostnik je spal. Kaj naj s ključem in kaj bo odklenil? Kot se kmalu izkaže, svojevrstno Pandorino skrinjico.

Kreps, bolj v želji, da se mu v življenju zgodi kaj res zanimivega in vznemirljivega kot je ploha tik pred tem, ko po tednih odlašanja vendarle sede na kolo, gre raziskovat. To pa ga seveda pripelje do številnih neverjetnih odkritij, kopanja in raziskovanja družinske zgodovine, nevarnosti, potovanj, izogibanja policiji in še bi lahko našteval. Po drugi strani inšpektorju Petku po tavanju v megli naročijo, naj Tomazzinijev primer opusti, pa mu vseeno nekaj ne da miru. In tako gre tudi on raziskovat in kopat, velikokrat na lastno pest in mimo policijskih pooblastil, kar seveda tudi njega pripelje do številnih težav. Ves čas se sicer zdi, da je korak za Krepsom, tu pa tam pa s kakšnim prebliskom nakaže kakšen nepredvidljiv zasuk.  

Več kot toliko vam pravzaprav ne želim povedati, da vam ne prikrajšam bralskih užitkov. Odkritja so namreč presenetljiva. Razkritja pogosto šokantna. Sploh, ko se v zaključku niti zgodbe povežejo in boste prišli do motiva za umor. Vmes boste izvedeli marsikaj (skoraj neverjetnega) iz časa druge svetovne vojne in koncentracijskih taborišč, saj se roman kot tak delno naslanja na zgodbo slovenskega interniranca Janeza Godca. Zahtevno in zanimivo branje, ki ga vsaj v slovenskem prostoru težko postavimo ob bok komurkoli.

Rating: 5 out of 5.

Beletrina, 2020

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: