Nova knjiga pripovedovalskega mojstra Fredrika Backmana je prišla ravno pravi čas. Po mesecih nenavadnih razmer, »prisilnega« zaprtja oziroma številnih omejitev, se vse več ljudi tako in drugače spopada s tesnobo. In pred vrati so prazniki, ki po eni strani slovijo tako po veselju, druženju in obdarovanju kot seveda tudi po tem, da druge preplavijo najtemnejše misli. Ognjemet čustev, ki se ne konča vedno sreča.
Tesnoba do roba je nenavadna knjiga. Bral sem jo dlje kot sicer berem takšne knjige ali kot berem Backmanove knjige. Obenem je knjiga tako polna filozofskih in povsem življenjskih misli, iskric in zamisli, ki ti dajo misliti in te med branjem prisilijo k razmisleku. Ustaviš se, pogledaš stran. Spremljaš partnerjevo brskanje po telefonu ali mirno spanje, poslušaš smeh ali prepir otrok, nekje iz daljave slišiš zavijanje siren, nočeš pogledati opozoril na telefonu in ne zanimajo te slabe, lažne ali dobre novice. Razmišljaš o viharju, ki divja v tebi.
Backman tokrat ponudi bogat in pester nabor junakov ter neusmiljeno preplete njihove zgodbe in usode. Ali se vse skupaj začne v stanovanju, ki si ga konec leta pridejo ogledat zainteresirani kupci ali se je vse skupaj začelo pred desetletjem na mostu, s katerega se je v globino pognal obupan moški, pravzaprav ni važno. Eno se brez drugega ne bi zgodilo. Tako imamo zbrano nepremičninsko agentko nepremičninske hiše Hišelovka, upokojen par, ki kupuje in prodaja stanovanja, lezbični (lahko sem politično korekten in zapišem homoseksualni par ali po Backmanovo, »dve iz Stockholma«) par, ki pričakuje otroka in išče stanovanje oz. družinsko gnezdece, osamljeno in uspešno direktorico banke, starko, ki čaka moža, saj slednji išče parkirišče in … potem se tu nenadoma pojavi oseba z masko na glavi in pištolo v roki. Potencialni kupci postanejo talci. Malo kasneje spoznamo še »motilca ogledov stanovanj«, ob strani bomo spoznali terapevtko in policista, očeta in sina. Sploh slednja sta sprva odgovorna za tisti izrazit humorni del, saj so prepisi njunih zaslišanj prič naravnost neverjetni in nesramno bi lahko zapisal, da zgolj potrjujejo tudi najslabše šale o policistih. Seveda ima tudi ona dva vsak svojo zgodbo, povezano s tesnobo. In kaj imajo z vsem skupaj žaba, opica in los. (ali morda žirafa?)
Nekaj časa boste potrebovali, da boste povezali niti. Spregledali boste kakšen zelo očiten namig, na kakšen stranski lik pozabili in nekje na polovici knjige morda celo pomislili, da bi šli knjigo brat še enkrat od začetka. Glavni zaplet namreč ni, zakaj je prišlo do bančnega ropa (brezgotovinske banke!) in zajetja talcev, ki tekom večera postanejo prijatelji in se vezi med njimi tako in drugače okrepijo, ampak, kam je izginil bančni ropar. Po res lepem ognjemetu ropar namreč spusti talce, ki jih odpeljejo na policijsko postajo, kjer je tudi bančna uslužbenka, roparja pa ni v stanovanju. Vsi so slišali pok pištole, policisti so naleteli na kri na preprogi, v kaminu so našli ožgano masko, roparja pa nikjer. Kam in kako je pobegnil in kdo je roparju pomagal? Policista vesta, ampak pravzaprav ne. Če sem malce nesramen in še enkrat več navajam kar avtorja knjige, je to knjiga o idiotih. Za idiote?
Zaključna poglavja nam pravzaprav razgrnejo celotno zgodbo – preteklost, sedanjost in prihodnost. Včeraj je mimo, danes je treba uživati, če je le mogoče, če pa ne, pa – je tu že jutri. In na nek način smo vsi idioti, ki pogosto prezremo tisto najpomembnejše v življenju, kar imamo največkrat pred očmi (ali pa v srcu), mi pa se ves čas oziroma okrog in hočemo več. Pa sploh ne vemo, zakaj. Potem nas pa stiska, duši, grabi in ne spusti iz krempljev …
Knjiga je res prišla v najbolj primernem trenutku. V (pred)prazničnem času. Preberite knjigo ali jo podarite, komu kaj napišite, narišite ali ga/jo vsaj pokličite. Vse šteje, prav vse. Vsak trenutek! Ne zapravite ga, saj nima smisla obžalovati nečesa, kar ste naredili. Obžalujte tisto, česar niste rekli, naredili. Tesnoba do roba pravzaprav je ena tistih knjig, ki jo morate prebrati! Žal vam bo, če je ne boste.
Mladinska knjiga, 2020
maticpise.com 