Zgodilo se je ne tako dolgo nazaj, nekje daleč, zelo daleč stran, čisto blizu Severnega tečaja, kjer je vedno zelo mraz, kjer so dnevi kratki in noči dolge. Tam stoji velikanska hiša, v kateri živi Božiček. Za hišo je topel hlev za jelene, ki vlečejo njegove sani prek širnega neba in pod hišo ogromne delavnice, v katerih živijo palčki. Palčki v svojih delavnicah izdelujejo darila najboljše kakovosti, ki tiste najbolj pridne otroke na božični dan čakajo pod smrečico.
In toliko, da veste – niso vsi palčki enaki. Vsak ima svoje delo, prav vsak ima svoje ime. Pismonoša, ki Božičku nosi pisma, glavni izdelovalec daril, odgovorni palček za zavijanje, oglednik (ki poroča o resnično pridnih in porednih otrocih), skrbnik jelenov, navigator (ta skrbi, da se jeleni in Božiček ne izgubijo) in še mnogi drugi, majhni in marljivi palčki. Božička pogosto le poslušajo, nič ne govorijo ali odgovarjajo …
Božiček je nekaj dni pred Božičem, ko so palčki že zavijali darila, prebiral pisma otrok in premišljeval. Pisma mu pošiljajo ali puščajo seveda le tisti najbolj pridni otroci. Pridni so zato, ker vedno ubogajo in spoštujejo svoje starše, pomagajo starejšim in imajo zelo radi svoje brate in sestre, živali in ne uničujejo narave. Poleg tega ne pojedo veliko sladkarij in imajo najrajši zelenjavo, sadje in pijejo predvsem vodo, največ časa pa preživijo na svežem zraku in nikakor za računalnikom. Zakaj si potem vsi želijo igralnih konzol in igric, nihče pa recimo žog in sani? Vsi bi imeli največje čokolade, nihče pa sklede jabolk? In zakaj se vse do Severnega tečaja tolikokrat sliši kričanje staršev, ko jih otroci ne ubogajo in zakaj je tolikokrat slišati jezne krike otrok, ki niso dobili točno tistega, česar so si želeli in takoj? Morda pa bi letos otrokom prinesel darila, ki si jih NE želijo?
Tako ali tako mu je vedno hudo pri srcu, ko kasneje vidi, kako grdo otroci delajo z igračami. Njegovi zvesti pomočniki, palčki, se vse leto trudijo in izbirajo najboljši les in druge surovine, ki so prijazne do otrok in jih ne morejo poškodovati. Režejo, brusijo, barvajo, gladijo, rezbarijo, oblikujejo … vse, da bi bili otroci srečni in veseli. A le prvi dan – potem pa igrače ostanejo v kakšnem kotu ali pa se nanje stopi, vrže ob tla in uniči. Potem pa romajo v smeti. Še dobro, da vsega tega ne vidijo njegovi palčki! Božiček je sicer že slišal, da v Afriki, Aziji in drugih revnejših državah igrače izdelujejo tudi otroci. Otroci vstanejo sredi noči in se ne gredo crkljat k staršem, ampak gredo v tovarno, kjer delajo od jutra in vse do noči. Narediti morajo zelo veliko in to hitro, zato igrače niso najboljše, ampak saj je vseeno – na koncu se bodo tako ali tako uničile! Mogoče pa bi začel »pridne« otroke obdarovat s temi igračami? Palčki bodo sicer žalostni, ker bi darila le še zavijali, ne pa tudi izdelovali, a tudi to se dogaja.
Božiček je naredil nekaj požirkov vroče kave in segel v skledico s slastnimi vanilijevimi in orehovimi rogljički, ko se je spomnil na svojo sladkorno bolezen! Da, da, leta slastnih piškotov in mleka terjajo svoj davek. Tudi trebuh mu je zrasel in le stežka je vstajal iz svojega fotelja. Celo število jelenov v vpregi je moral povečati iz 7 na 15!!! Na saneh pa kmalu ne bo več prostora za darila in ljudje bi lahko začeli delati širše dimnike, saj se s svojim obilnim trebuhom le stežka spusti skozi dimnike in pusti darila pod smrečico. In če mu uspe, ga iz kuhinje nato vedno premamijo vonjave slastnih piškotov, medenjakov, rolad, kolačev, tort … tu pa tam se pregreši, a zdaj mu je zdravnik zabičal, da ne sme več! Mamice in otroci bodo vendar žalostni, saj se vedno potrudijo in mu pripravijo dobrote – saj bodo mislili, da ni dobro?!
In zakaj sploh jelenja vprega, sani??? Saj smo vendar v 21. stoletju, ko bi morali že živeti na Luni! On pa sedi na saneh, izpostavljen vetru, mrazu, sneženju ali dežju in naslednji dan je vedno prehlajen! Lahko bi dobil nekaj tovornjakov ali pa celo letalo? Ja, to bi bilo lepo – pobarvali bi ga v rdeče, nanj natisnili njegovo nasmejano podobo, da bi vsi vedeli, da prihaja. In danes vsi iščejo sponzorje, tudi on bi ga lahko imel, v zameno pa bi na tovornjake ali letala natisnil njihovo ime? Jeleni bi bili žalostni, ker bi izgubili svojo službo, a najbrž imajo tudi oni dovolj tega, da celo leto ne počnejo nič, potem pa morajo v eni noči prepotovati svet in vleči prek neba težke sani s še težjim Božičkom? Na letalu bi imel lahko redne obroke, masažo, bilo bi prijetno toplo, … Božiček je kot kak muc veselo zapredel ob sami misli. Veliko in udobno letalo, pa dolga kolona tovornjakov z darili, zanj osebno pa velika limuzina, morda super športni avtomobil ali kakšen motor … vedno si je želel motor!
Saj res – zakaj pa on nikoli ne dobi daril? Dobro, slaščice in mleko, to so neke vrsta darila, ampak tudi on ima želje, tudi on se vse leto trudi. Nosi in daje, dobi pa le prehlad, sladkorno bolezen, vnetje ušes in vsako leto večji trebuh??? In kako naj gre med ljudi – vsi ga poznajo in vsi si od njega želijo le daril. Kako rad bi si obril brado in oblekel kaj drugega, kot je rdeče? Šel bi ven, zabaval bi se, spoznaval ljudi, ki ga ne bi prepoznali kot Božička. Zagotovo bi spoznal tudi kakšno prijetno dekle, žensko, s katero bi se poročil, imel otroke, naslednike. Saj ne bo živel večno! In kaj bo, ko umre? Kdo bo nosil darila?
Božiček postaja vse bolj razočaran in jezen, med prsti mečka pisma otrok in jih meče v koš. Dovolj ima božiča, dovolj ima pisem in želja! Obril se bo, preoblekel in odšel v svet.
Tedaj pa je zunaj zagrmelo! Električna nevihta? Jelenom niso bile všeč, palčkom tudi ne. Nekaj na strehi se je zatreslo in se spustilo v dimnik. Miklavž? Dedek Mraz? Ali mu kdo nagaja? Božiček je nestrpno gledal v dimnik, kaj se bo zgodilo. Velikansko sobo, v kateri je Božiček prebiral pisma, je nenadoma preplavila mavrična svetloba, kakršno je nekoč, davno tega že videl.
Nadaljevanje in zaključek pravljice lahko najdete v knjigi Zvezdne pravljice, ki jo lahko kupite v prav posebni praznični akciji založbe Proksima.
maticpise.com 