AC/DC – Power Up

AC/DC – Power Up

AC/DC so neuničljiva sila rock’n’rolla. Lahko jih postavimo ob bok Stonesom. Vsaka njihova studijska plošča je razglašena za najboljšo in za novo klasiko, vsaka koncertna turneja je nemudoma razprodana, pa cena vstopnic in oddaljenost prizorišč sploh ni pomembno. AC/DC so ena tistih skupin, ki jih je treba doživeti v živo.

PWRUP (ali Power Up) je nova studijska plošča po šestih letih. Sedemnajsta studijska po vrsti. Za razliko od recimo Iron Maiden in The Rolling Stones še vedno ne izdajajo prav radi koncertnih plošč, še manj pa zbirk največjih uspešnic. Prva plošča po smrti Malcolma Younga in obenem znova plošča v tisti (skoraj) najboljši postavi. Za bobni je znova Phil Rudd, ki je sicer bobnal tudi na Rock or Bust, ni bil pa v skupini med koncertno turnejo. Tu je znova tudi pevec Brian Johnson, ki je zaradi težav s sluhom mikrofon na koncertih za kratek čas prepustil Axlu Roseu. In čeprav se je po zadnji turneji upokojil basist Cliff Williams, je tudi on znova poleg in seveda, namesto Malcolma je tu njegov nečak Stevie Young. Da AC/DC ni brez Angusa Younga, pa nam je seveda vsem jasno.

Nekateri trdijo, da je ta plošča pravzaprav najboljša stvar koronskega leta 2020. In ker se od začetka poudarja, da je plošča prežeta z Malcolmovim duhom, da so tu še mnoge njegove ideje in zamisli in seveda vemo, da je bil prav on tisti, ki je poskrbel za večino najbolj prepoznavnih riffov, so bile prve ocene – kot vedno, seveda ekstatične. Tista najbolj očitna – to je novi Back in Black. Klasika in po mojem mnenju ena najboljših plošč vseh časov, je bila prva plošča po smrti Bona Scotta in prihodu Briana Johnsona in letos praznuje 40 let. Stiff Upper Lip, Black Ice in Rock or Bust so studijske plošče, ki so jih izdali od leta 1999 do danes. Pravzaprav so tisti največji zanesenjaki za vsako trdili, da je to »novi Back in Black«. Nobena ni bila in nobena ne bo. Samo pomislite, koliko skladb s teh plošč ste slišali na zadnjih turnejah?

Ali je vsaka nova plošča Metallice označena za novi Master of Puppets? Iron Maiden ravno tako še niso izdali novega The Number of The Beast, The Rolling Stones ne Exile on Main Street. In ga ne bodo. Vsako ploščo je treba pač gledati kot novo ploščo, v nekem drugem času, edino kar nam je pri AC/DC lahko jasno, da bo plošča prežeta s 100 % visoko oktanskim rock’n’rollom, brez balad, z morda kakšnim blues vložkom in tistim himničnim prepevanjem refrenov.

Shot in the Dark in Realize kot prvi uspešnici sta potrdili, da AC/DC tudi na tej plošči počnejo točno tisto, kar odlično znajo in natančno to, kar jim mnogi očitajo že skoraj petdeset let. Igrajo rock’n’roll. Big Foot Mama bi rekli »užitek na replay« in ne bi se zmotili. Dvanajst pesmi in čeprav se v zadnji četrtini zdi, da je plošče kar naenkrat konec in morda si boste med poslušanjem začeli nehote prepevati tudi kakšno drugo pesem … ja, tudi to so AC/DC. Kitarski riffi so na mestu, morda bodo novo generacijo poslušalcev znova pripravili do tega, da vzamejo v roke kitare in začnejo igrati (saj veste, Let There be Rock), solaže so seveda eksplozivne, prefinjene, na trenutke bluesovske, Brian zveni kot smo si lahko le želeli (angleško govoreči bodo najbrž zapisali »with all pipes«), refreni so himnični, v besedilih pa so vse – uživaški, nagajivi, kritični in angažirani in zelo v duhu časa, v katerem živimo. Morda celo preveč, če vzamemo v zakup, da AC/DC pojejo predvsem o tem, kako dobro se je sproščeno družiti in zabavati in če grem še korak dlje – AC/DC tista prava rock’n’roll žival postanejo šele na koncertnih odrih. In kdo ve, kdaj jih bomo lahko tam spet videli?! In morda, ampak res samo morda, bo Power Up komercialno podobno uspešna kot The Razor’s Edge iz začetka devetdesetih, ker koncev koncev se je treba zavedati, da so podobno kot njihovi vzorniki The Rolling Stones, ne le glasbeniki, ampak tudi poslovneži. In žal, ni le rock’n’roll, ampak je rock’n’roll tudi posel in je industrija.

In če potegnem črto … Back in Black je bil imeniten in neponovljiv poklon Bonu Scottu, podobno kot je bil Shine on Your Crazy Diamond poklon Pink Floyd Sydu Barettu in tovrstnih plošč (ali skladb) je res malo. Ali je uspelo Metallici z … And Justice for All? Ni. Iron Maiden so z The Number of the Beast sicer naredili odličen preskok z menjavo (ne pa smrtjo) pevca, Queen so za Freddieja pripravili imeniten poslovilni koncert, vsi kasnejši in aktualni poskusi pa niso ravno za izpostavljat, podobno kot recimo velja za projekte preživelih članov The Doors. Tudi za Sticky Fingers težko rečem, da so ga Stonesi posvetili Brianu Jonesu in še bi lahko brskali po zgodovini glasbe in našli zgolj nekaj izjem, nikakor pa pravil.

Kako dobra plošča je Power Up, bo seveda pokazal čas. Na naslednji turneji bomo v živo zagotovo slišali vsaj polovico plošče, pa obenem seveda komaj čakali na železni repertoar, ki ga še vedno sestavljajo pesmi iz Bonovega obdobja ter Back in Black plošče, pa še nekaj izjem (npr. Thunderstruck, mogoče Moneytalks, seveda For Those About to Rock). Kako dolgi bodo koncerti? Kako dolgo bo zdržal Brianov glas ali pač njegov sluh? Ali je Power Up zadnja plošča in ali bo prihodnja turneja njihova zadnja? Čas vsekakor ni na njihovi strani.

Rating: 4 out of 5.

Columbia, 2020

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: