Osamosvojitev

Osamosvojitev

Letos mineva 30 let, odkar je naša država postala samostojna. Neverjetno je, ko pomislim, kako blizu se mi zdi 27. junij 1991, čisto na začetku poletnih počitnic, ko se je življenje ustavilo. Napetost v zraku, vseprisoten strah, ki je že zamenjal ponos in veselje …

Leta 1991 sem imel enajst let in priznam, da se 10-dnevne vojne dobro spominjam. Vojakov in policistov, ki so patruljirali po naši ulici, zavijajočih siren in bežanja v zaklonišče, opazovanja lovskih letal, iz katerih so izstrelki švigali proti oddajniku na Krvavcu in še bi lahko našteval. Na srečo se je tako hitro končalo kot se je tudi začelo, pa čeprav je bilo tisto poletje podobno negotovo kot minulo. Nismo vedeli, ali bomo lahko kam šli, kakšno bo stanje na cestah in ali se bo življenje še kdaj vrnilo v normalne tire. Zanimivo, kako se stvari spremenijo v tridesetih letih?! Le da sem bil takrat jaz najstnik, ki je z radovednimi očmi spremljal dogajanje in nisem razumel napetosti staršev, zdaj pa sem tudi sam napet starš, ki mora marsikaj potrpežljivo razlagati svojim otrokom. Morda bodo čez trideset let moji otroci svojim razlagali o covid-19 času …

In če je spomin na osamosvojitev in vojno, vse posebne izdaje dnevnih časopisov ter tiskovne konference, še kako živ, pa je veliko bolj bled ali celo neznano vse, kar se je dogajalo desetletje pred tem. Bila je Jugoslavija in seveda je bil Tito ter kup praznikov, bil sem Titov pionir, nikoli pa mladinec, imeli smo mogočno JLA (Jugoslovanska ljudska armada), v Italijo ali Avstrijo smo hodili po kavbojke, pralne praške, čokolado, orodje in drugo tehnično opremo. Avtocest je bilo bore malo, po njih smo se vozili z avtomobili brez klim in tudi z varnostnim pasom nismo bili pripeti. Nakupovalnih centrov takorekoč ni bilo, pa še tisti, ki bi jim lahko tako rekli, so se imenovali veleblagovnice (npr. Maximarket in Nama v Ljubljani, Vele v Domžalah). Nek bled spomin so boni, s katerimi se je kupovalo gorivo, pa štafeta mladosti in seveda zimske olimpijske igre v Sarajevu, zmedeni Bojan Križaj med prisego, presrečni Jure Franko z medaljo, maskota Vučko, akcija Podarim-dobim in seveda dinarji. Pa v drugi polovici osemdesetih skoraj najbolj grozna beseda – inflacija, ki je povzročila, da so imeli bankovci kmalu ogromno ničel, kovanci pa skoraj nobenega smisla. In veste, česa se še spominjam? Tistega odpadlega »mitinga resnice«, za katerega je oče takrat dejal, da je začetek vojne, če se bo zgodil, zdaj že pokojni dedek pa je rekel, da jih bo na stopnišču čakal kar s pištolo. Od afere JBTZ pa so mi v spominu ostali zgolj grafiti Triglava s črkama JJ in pa na eni kaseti Pankrtov njihova predelava pesmi Janez Kranjski Janez

Mojim trem otrokom, osnovnošolcem, vse to ne pomeni (skoraj) nič. Zgolj potrjuje njihovo prepričanje, da sem star. Tudi zato me je knjiga Osamosvojitev, skoraj vse poti k lastni državi, navdušila. Nataša Strlič, kustosinja v Muzeju novejše zgodovine in zgodovinarka ter eden najbolj prepoznavnih ilustratorjev, Damijan Stepančič, sta opravila odlično delo. Ona z besedili in izborom dogodkov, ki so začrtali in tlakovali pot od konca sedemdesetih in vse do začetka devetdesetih oz. do osamosvojitve. Seveda se bodo mnogi pritoževali, da manjka to in ono, ampak vseeno gre v prvi vrsti za knjigo, ki je namenjena otrokom. Tudi zato so besedila kratka in razumljiva. Za mnoge bo že tako preveč kratic in zelo podobnih si izrazov – saj veste, vse mogoče zveze, organizacije, pa demokratsko, ljudsko, mladinsko in še kaj; zato je kar priporočljivo, da knjigo berejo s starši ali celo s starimi starši. Stepančič pa je zelo slikovito in povedno obogatil in popestril besedilo ter obudil marsikateri spomin. Tudi naslovna “reprodukcija” slovite fotografije Joca Žnidaršiča z vrha Triglava. Ravno prav in brez karkšnegakoli malikovanja so izpostavljeni najpomembnejši posamezniki in tudi organizacije, prelomni dogodki in mejniki.

Priznam, mnogi koščki sestavljanke so se mi sestavili šele sedaj. Takrat se z njimi nisem obremenjeval, ker se mi je zdelo, da se dovolj ali preveč starši in tako se mi tudi dandanes se mi še vedno zdi, da glede celotne osamosvojitvene poti poslušamo dve zgodbi. Še desetletja bomo poslušali o naših in vaših. V knjigi se mi zdi, da je opisana in orisana ter razložena tista sredinska, ki jo otroci morajo poznati. Menim tudi, da je pametno, da so kakšnega okostnjaka, ki vsake toliko pokuka iz omare, pustili zaprtega. Nima smisla.

Veliko več smisla pa ima seveda ta knjiga, ki jo toplo priporočam. Starejšim (khm, khm) oziroma tistim, ki so recimo Jugoslavijo in osamosvojitev Slovenije doživeli in se je spominjajo, pa seveda tudi otrokom, ki se jim samostojna država in vse kar imamo danes, zdi tako zelo samoumevno. Nekdaj ni bilo in pot od tod do tja, pa še naprej, je bila vse prej kot preprosta.

Rating: 5 out of 5.

Miš, 2020

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: