Prijatelj, državnik, človek

Prijatelj, državnik, človek – Pričevanja o Milanu Kučanu

Dandanes je pisati knjigo o Milanu Kučanu nevarno početje. Še posebej, če se jo odločite izdati ob njegovem 80. rojstnem dnevu, v njej pa zbrati pričevanja, zapise, misli in spomine nanj. Spomnite se samo biografije Boža Repeta, ki so jo sežigali, kar seveda močno spomni na neke druge čase …

Prepričan sem, da ima na Milana Kučana vsak od nas kakšen svoj spomin. Večina bo najbrž pomislila na tisti njegov znameniti govor, ki ga je zaključil z besedami »Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan«, morda na njegov ličen podpis ob letakih, ko je kandidiral za predsednika države … seveda se ga spominjamo iz neštetih športnih dogodkov in kot gostitelja številnih pomembnih državnikov, ki so v času njegovega predsednikovanja obiskali našo malo deželico. Sam se ga spomnim z ljubljanske tržnice, kjer sem v času študija eno obdobje opravljal študentsko delo. Kot je razvidno iz knjige, je gospod Kučan reden obiskovalec glavne tržnice in lahko potrdim, da se je mimo sprehodil vsaj enkrat tedensko. Okoli njega ni bilo nikoli videti nikogar, morda je s kakšnim znancem klepetal in človek v nobenem trenutku ni pomislil, da gleda na samega predsednika. Dvomim, da če bi bili takrat na voljo pametni telefoni, da bi cel dan delal »selfieje«, ker pač ni tak človek. Stopil je k sosednji stojnici, kjer je moja babica prodajala marcipan, prijazno pozdravil, naročil, plačal in še malo poklepetal. Prekmurec z Belokranjko. Jaz sem v strahu, kakšno traparijo zna povedat moja vedno iskrena babi, spremljal ta sproščen pogovor, ki bi ga pripisal dvema starima znancema, saj sem takrat nekaj pa že vedel o gospodu predsedniku. Lahko bi napisal tudi gospodu Človeku. V prvi vrsti sem ga spoštoval. Po tistem še toliko bolj. Najine poti so se potem še nekajkrat posredno »prekrižale«, ko je prišel na kakšnega od dogodkov in vedno znova – brez pompa, postavljanja, ampak z neko naravno človečnostjo, sproščenostjo, eleganco.

In potem mi v roke pride ta knjiga. Njen namen ni bil napisati hvalnico, ki bi poveličevala lik in delo Milana Kučana. Nikakor. Lahko rečemo, da je knjiga poklon – prijatelju, državniku, človeku. In kaj hitro sem se spomnil še enega Prekmurca, še enega človeka z veliko začetnico – Vlada Kreslina. Ta ista ljudskost, preprostost, dobrota, pa hkrati tako polno modrosti, znanja, izkušenj in vsega dobrega.

Priznam, da marsičesa o Milanu Kučanu nisem vedel. Vem, da ima zelo rad košarko, nisem pa vedel, da je v košarkarski ekipi igral centra. (Ne, ni šala). Morda je prav zaradi ravnine, v kateri je bil rojen in kjer je odraščal, tako zaljubljen v gore. In želim si zapisati, da človek, ki ima rad gore, ne more biti slab človek, pa nekdo drug to mojo misel močno zanika. Dandanes je v poplavi informacij včasih težko vedeti, kdo je res kaj naredil in rekel, zato so zapisi iz prve roke toliko bolj dragoceni. Vseh tistih, ki ga poznajo od malih nog in pravijo, da se kaj veliko ni spremenil. Mnogi tisti, ki so ga tako ali drugače spremljali – v pisarnah, gorah, na različnih konferencah in sprejemih, državniških obiskih, … Ljudje, ki so bili poleg – na sestankih različnih skupščin in predsedstev, na številnih kriznih sestankih in posvetih, ki so trajali dolgo v noč. Pa tudi ljudi, ki so bili z njim na nasprotnih bregovih in ki še danes priznajo, da se z njim v marsičem ne strinjajo. Ja, v knjigi najdemo tudi kakšno povsem konstruktivno kritiko, zelo razmišljujoč zapis ali pomislek. Ampak tudi ti ljudje Milana Kučana spoštujejo. Zato, ker on spoštuje njih. Pripravljen jim je bil prisluhnit, jih vprašat za mnenje, njihova mnenja je znal upoštevat, trudil se je biti pošten, pravičen in kredibilen. Politik velikega kova, enkraten državnik, imeniten predsednik, zanesljiv sopotnik, pronicljiv in duhovit sogovornik, preudaren mislec, človek, ki mu je bilo v prvi vrsti mar za druge.

No, ne želim, da bi sedaj ta moj zapis izpadel kot hvalnica Milanu Kučanu. Hvalnica knjigi že. Res mi je odprla oči. Potrdila, kako poseben in imeniten človek je. Politiki, gospodarstveniki, pripadniki manjšin, športniki, glasbeniki oziroma umetniki, tuji diplomati in politiki, njegovi sodelavci oz. zares dolga in razgibana vrsta ljudi, ki so bili z njim tako ali drugače povezani v 80. letih njegovega življenja. Presenečen sem bil nad nekaterimi dejstvi, kako spretno je preobražal slovensko politiko v sedemdesetih in osemdesetih, s kakšno nemirno mirnostjo je speljal slavni odhod slovenske delegacije s tistega usodnega 14. kongresa ZKJ leta 1990 v Beogradu ter seveda potem sam proces osamosvojitve, vključno z Brionskim sporazumom in marsičim, kar je sledilo. In prav nikoli ni sebe postavljal na prvo mesto, ampak je bil vedno del ekipe, ki je poskrbela za uspehe. Tu bi lahko stal kakšen neroden zapis o tem, kako je majhen človek lahko velik, ampak pri Milanu Kučanu lahko mirno zapišem, da je res velik človek. Ni jih malo, ki ga še vedno naslavljajo z gospod predsednik.

Žal je vedno več tudi tistih, ki ga ne spoštujejo in bi ga najraje utopili v žlici vode. Njihovih zapisov in pričevanj v tej knjigi ne boste našli, so pa omenjeni. Navedeni so tudi razlogi, zakaj je, kot je. Zakulisne politične igrice, še posebej tiste v času osamosvojitve, trgovina z orožjem, želja po prelivanju krvi in resni vojni, tisoč in ena laž pod pretvezo iskanja neke višje resnice in še bi lahko našteval. Kdo je stal za besedami in dejanji in kdo je lomil obljubo za obljubo, podtikal polena in po potrebi zarival nože v hrbet. Milan Kučan je stal in ostal, pokončno. Zato lahko pogleda v oči takorekoč vsakemu. Na neki točki vsak od nas poravna dolgove.

S političnega vidika je name največji vtis zagotovo naredil zapis Spomenke Hribar, ki kot ima v navadi, stvari zapiše brez olepševanja. In veliko pove ne le o Milanu Kučanu, ampak tudi o številnih drugih akterjih in njihovem načinu razmišljanja in delovanja. Pa Ivan Novak, glavno gibalo Laibacha, za katere vemo, da so bili predvsem v osemdesetih oster trn v peti oblasti v Sloveniji in tedanji Jugoslaviji, pa Kučan označi za petega člana Laibacha. Seveda zgodovinar Božo Repe, pa po drugi strani gorski reševalec Janez Brojan, ki je bil eden tistih, ki so na Aljaževem stolpu izobesili slovensko zastavo, ali pa njegova »tajnica« Marina Dolničar, ki je z njim začela delati leta 1968 in vse do upokojitve. Svoja pričevanja so med mnogimi prispevali avstrijski zvezni predsednik Heinz Fischer, pa vplivni Sacha Goldman, ki je bil skupaj s Kučanom med ustanovitelji Mednarodnega kolegija, Christiane Hessel, vdova legendarnega borca za človekove pravice Stephana, poljski predsednik Aleksander Kwasniewski, hrvaški predsedniški kolega Stipe Mesić in še in še in še. Pa domači pomembni in vplivni možje – od Mira Cerarja, Iztoka Čopa, Toneta Vogrinca, Rudija Zavrla in Iva Danuea prek Petra Čeferina, Zorana Jankovića, Dragana Živadinova, Uroša Lipuščka, karikaturista Franca Jurija in Matjaža Kmecla do Cirila Ribičiča, Jožeta Mencingerja in njegovega soimenjaka Mermala, Vlada Miheljaka, fotografa Joca Žnidaršiča, Sandija Češka in Mitje Rotovnika, številnih drugih gospodarstvenikov, predstavnikov narodnostnih manjšin in tudi čisto vsakdanjih ljudi, ki so omenjeni kje mimogrede, saj je gospod Milan Kučan nanje naredil res velik vtis.

Niso edini.  

Veste, kaj bi res imenitno zaokrožilo to knjigo? Zapis Milana Kučana v stilu »kaj bi danes sporočil npr. 16-letnemu sebi«. Prepričan sem, da kaj veliko sicer ne bi spremenil, razen tistega, kar je v knjigi že omenjeno, bi bila pa to vsekakor pika na i. Če želite izvedeti, kdo je v resnici Milan Kučan, kako razmišlja in zakaj je sprejemal določene odločitve in na kakšen način – potem je to knjiga za vas. In če ga po tej knjigi ne boste spoštovali, potem ga ne boste nikoli. In mu s tem napravili krivico.

Rating: 5 out of 5.

Didakta, 2021

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

<span>%d</span> bloggers like this: