Volkulja Bela in čarobni gozd

Ivana Mitrevskega poznamo predvsem kot ilustratorja in striparja, ki ima samosvoj in prepoznaven slog. Tokrat se je podal na področje, ki so ga pred njim obiskali že mnogi – ekologija. In ne, to ni nič slabega, sploh, ker je v njegovem stripu kar preveč resničnega in s tem tudi žalostnega.

Volkulja Bela in čarobni gozd se dogaja na obronkih Kamniško-Savinjskih Alp, v opisu in vseh bleščečih eko-nazivih pa bi lahko prepoznali tudi Kamniško Bistrico in Veliko planino. Ivan živi v Kamniku in ne preseneča, da se je odločil otroke opozoriti z zgodbo, ki se je (oz. bi se lahko) odvila v teh čudovitih krajih (malo sem lokalpatriota, saj sem tudi sam rojen Kamničan).

Volkulja Bela je (bila) resnična volkulja. Volkovi so krvoločni in strašni, jejo živali in seveda majhne otroke. Kdo je glavni negativec v večini pravljici? Seveda volk. Mnogi temu krvoločnemu značaju volkov že dolgo oporekajo, Mitrevski v stripu zelo lepo razloži, zakaj so volkovi pomembni za uravnotežen ekosistem in seveda, kaj ekosistem sploh je in zakaj je pomembna uravnoteženost. In ko se je volkulja Bela pojavila na področju Kamniško-Savinjskih Alp je seveda nastal preplah. Med ljudmi in seveda lahko rečemo, da tudi med živalmi. Preprosto zato, ker volkov v tistih koncih že dolgo ni bilo in tako kot volkovi niso vajeni novega okolja, tudi okolje ni bilo vajeno zveri.

Volkulja Bela je pametna volkulja, kar nas pri volku ne bi smelo presenetiti. In kaj hitro ugotovi, da nekaj ni prav. Vse lepo in prav, da se je živali bojijo in tudi s tem, da od nje bežijo ljudje, ni nič narobe. Ampak kaj v naravi počnejo vse zgradbe, kam izginjajo drevesa in rastline, kam bežijo živali, zakaj je voda daleč od neoporečne in od kod toliko vozil in ljudi? Bela opazi vse to in seveda kaj hitro pride do razloga – Extreme Eko letovišča. A to je le vrh ledene gore, ko se živali združijo, opogumijo in skupaj s pomočjo nekaj človeških posameznikov začnejo raziskovati, pridejo do naravnost grozljivih odkritij.

Gospod župan ima svojo računico in razloge, zakaj se zelo spretno obrača z vetrom. Poslovnež Jani Prekuc je tisti, ki skrbi za veter in je seveda namazan z vsemi potrebnimi žavbami, da je prepričljiv. Zabavna je vloga podgane, ki je tukaj označena kot raznašalka nevarnih informacij in bolezni, pa »sivo« ljudstvo, ki predstavlja veliko in po potrebi glasno množico, a vedno nekje na sredini, skrito, skoraj nevidno. V liku Kresnice bodo mnogi Kamničani prepoznali prepoznavnega fotografa in pronicljivega kritika lokalnega dogajanja. No, glavne so živali. Predvsem volkulja Bela, ki aktivira in dvigne okolico na noge.

Mitrevski je duhovit, zabaven, oster, iskren in neposreden. Spretno prikaže, kako se politika in gospodarstvo povezujeta z mediji in si pridobijo njihovo podporo. Seveda vse to počne na sproščen, igriv in otrokom jasen način. Obenem dregne tudi tja, kamor se skoraj ne sme – v eko in bio svet. Kako in zakaj, izveste v stripu.

Stripovska ekokriminalka na temo ekologije, varovanja okolja in razbijanja tabujev glede (krvoločnih) živali in razbijana iluzij glede poštenih (ekoloških) poslovnežev in ljudstvu prijaznih politikov, bi lahko bila obupna. Neberljiva, dolgočasna in morda celo preveč osebna, zamerljiva. No, ta ni takšna! Dialogi so res zabavni, posamezne domislice in iskrice se vam bodo vtisnile v spomin, sama vsebina pa je prepričljiva, da bodo otroci vsekakor začeli drugače razmišljati o vsak dan bolj perečih ekoloških temah. In ravno toliko, kot je Mitrevski kritičen, je obenem tudi objektiven, saj se zaveda, da je (eko) turizem še kako pomembna panoga, a je treba na vse skupaj gledati mnogo širše, kot pa le skozi prizmo (hitrega in čim večjega) zaslužka.

Namig za starše: strip najprej preberite vi, potem ga dajte v branje še otrokom in se potem z njimi pogovarjajte. Kako so razumeli položaj in vlogo živali, zakaj je pomembno ravnovesje v naravi in tako naprej. Tudi sam avtor je poleg stripa pripravil še nekaj poučnih vsebin in izhodišč, tako da vam tem za zanimiv pogovor ne bi smelo zmanjkati.

Ivan Mitrevski v samozaložbi, 2020