Pustinje

Pustinje

Obstajajo knjige, ki te navdušijo in takšne, ki te pustijo hladnega. V roke ti pridejo knjige, ki te pustijo ravnodušnega ali pa nimaš pojma, kaj naj si o njih misliš. Kaj si prebral, izluščil, si o knjigi še dolgo razmišljal in kaj sploh? Pustinje je ena takšnih knjig.

Pustinje Geralda Murnana so me bolj kot marsikatera druga knjiga zadnje čase (in ni jih bilo malo) prisilila k razmišljanju. O tem, kaj naj o knjigi zapišem. Kaj si o knjigi mislim. Ali mi je bila knjiga všeč? Pravzaprav ne. Ali ima knjiga vsaj neko zanimivo zgodbo? Ja in ne. Ali ima knjiga karkoli tistega, da lahko rečeš, da jo je vredno prebrat? Hm, recimo, da ja. Ljubitelji neskončnih filozofskih razpredanj boste v njej uživali. Tisti, ki si želi prebrati zanimiv potopis o Avstraliji ali roman o nenavadnem življenju v avstralski puščavi, pa ne.

Pripovedovalec zgodbe, mlad filmar (za katerega se sicer zdi, da v življenju ni še nič naredil oz. posnel) z obljudene avstralske obale pride v notranjost Avstralije, v žgočo in neskončno puščavo, ki ponuja imenitno kuliso za marsikaj. Pustinje se izkažejo za marsikaj, predvsem za razmišljujočega človeka. Izhodišče za neskončne debate, prepire, merjenje moči, dokazovanje in izkoriščanje položaja in še bi lahko našteval. Vsekakor tudi kot kulisa za izreden film o Pustinjah (fiktivna dežela, ki pod imenom seveda ne obstaja in jo lahko v Avstraliji lahko umestimo skoraj kamorkoli), ki ga z opazovanjem in poslušanjem snuje mladi filmar. Ampak od njega nikoli ne pride. Ostanejo nam zapiski, ti zapiski o marsičem, kar je videl, doživel, spoznal.

Kratka, pa je treba priznati, da kar težko berljiva knjiga, je razdeljena na tri dele oziroma sklope. V prvem sklopu pripovedovalec Pustinje predstavi skozi zgodovinsko in simbolično prizmo, kjer spoznamo različna videnja, ideja, doživetje in razlage, kaj Pustinje so, komu pripadajo in zakaj so pomembne. Vsekakor je treba priznati, da vse to deljenje na nas in vas spominja tudi na kakšen drug del sveta, nepomembni prepiri, med vrsticami pa sem nemalokrat zaznal tudi kritiko oblasti, kako so delale in še delajo z Aboridžini.

Sledi sklop o dojemanju časa v Pustinjah, ki teče povsem drugače kot drugje, sledi pa še malce nepričakovano del o fotografiji. Kako zanesljiva je, kako jo dojemamo, kaj v resnici kaže in kaj vse izkrivi. Vsekakor lahko spet pridemo do Aboridžinov (ali drugih staroselskih plemen kjerkoli na svetu), ki jim fotografije kradejo duše oziroma do izhodišča da je fotografija lahko imenitno promocijsko (in spominsko) orodje, ki pa nam svet kaže skozi oko (lečo) fotografa. Pripovedovalec, ki si je našel bogatega mecena in za katerega se sprva zdi, da se je malo zagledal v mecenovo hči, nato pa spogledoval kar z njegovo ženo, pravzaprav pod pretvezo priprave filma živi lagodno življenje. Morda kritika odnosa mnogih umetnikov? Morda. Opazuje, piše, razmišlja, bolj malo govori in predvsem gleda ter še malo razmišlja.

Knjiga, ki vam bo dala misliti. Knjiga, zaradi katere boste na stvari gledali drugače. Knjiga, ki vam zna pobrati kar nekaj časa. Dolgi in zapleteni stavki, ki jih boste morali prebrati večkrat. Razpravljanje o vsem in ničemer. Vsekakor bolj filozofsko kot romaneskno delo. Stvar okusa, ampak jaz lahko priznam, da je to vsekakor ena tistih knjig, ki sem jo prebral prvič in (najbrž) zadnjič.

Rating: 2 out of 5.

Litera, 2020

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: