Đorđić se vrača

Nimam pojma, ali je Goran Vojnović, ko je zaključil s pisanjem zdaj skoraj kultne knjige Čefurji raus!, razmišljal o tem, da bo napisal nadaljevanje. Priznam pa, da knjige (še) nisem prebral, sem si pa večkrat ogledal res odličen film. In nadaljevanje? Ne moremo reči, da se zgodba nadaljuje, kjer se je prva končala, saj je vmes minilo deset let …

Spomnim se navdušenja, ko je knjiga Čefurji raus! prišla med ljudi. Česa tako pristnega, iskrenega in oči odpirajočega ter hkrati sodobnega in tukaj-in-zdaj še nismo imeli. Najbrž res! Sam sem v drugi polovici devetdesetih štiri leta preživljal na Fužinah, saj sem hodil na tamkajšnjo srednjo šolo in čeprav moram priznati, da sem se od fužinskega dogajanja držal kolikor se je le dalo daleč stran, me je kaj vseeno oplazilo. Tudi v Kamniku, kjer sem živel, v blokovskem naselju in kjer bi lahko nastal zelo podoben roman, smo se takrat že spopadali s podobnim. V naših časih, mojem otroštvu in tudi še najstništvu, sicer še ni bilo čefurjev. Bili so »bosanci« – vsi, ki so bili na -ić in ki so bili »od dol«, so bili pač »bosanci«. In to niti ni bilo nič posebnega, pač oznaka, kot so bili tisti iz Podgorja »podgorci« in tisti iz Tuhinjske doline »thinjci«, pa si je vsak za vsakega omislil kakšno etiketo. V šolo smo hodili skupaj, po šoli smo se družili na igriščih, pohajali naokrog … vse se je začelo, ko je Jugoslavija razpadla in je nastalo teh pet šest malih državic in potem »bosanc« pač ni bil več nekdo »od dol«, ampak že tistemu, ki je bil dejansko iz Bosne in Hercegovine, nisi mogel reči »bosanc«, ampak so bili to Bošnjaki. Pa seveda nihče ni bil, ampak so bili bodisi Hrvati, Srbi ali pa Makedonci. Črnogorcev takrat še ni bilo. Svoje je potem naredil še Magnifico in »bosanci« so bili naenkrat »čefurji«. Pri čemer je veljalo enako pravilo kot pri temnopoltih – tako kot je samo »črnuh« lahko rekel »črnuh«, je tudi samo »čefur« lahko rekel »čefur«. In začele so se težave! Ti si bil nenadoma žaljiv in vse, kar ti je ostalo, je bilo oziranje čez ramo, kdaj in od kje te bo doletelo. Ampak največ težav so povzročali tisti, ki so bili še nedolgo tega Slovenci, pa jim to ni bilo več všeč, ni bilo moderno, bilo je preveč drugačno – ti so postali »čapci«. In ni bilo hujših! Nekoč mešane ekipe so zdaj postale ekipo po narodnostih, oblikovale so se skupine, kjer se je točno vedelo, kdo je kdo in kaj kdo počne. In vsega tega teženja, najedanja, izzivanja, prikritih groženj v stilu »Kaj nam pa morete?!« sem imel dovolj. Ni se mi dalo podoživljati vsega tega še v knjigi. In kar sem videl v filmu, so bile točno tiste Fužine in točno tisti težki karakterji, ki jih še danes srečaš na kakšnem bencinskem servisu, baru, trgovini, na ulici ali na parkirišču – mislijo, da je vse njihovo, saj so oni napisali pravila.

Vsi smo odrasli, tudi Marko Đorđić je. Recimo, da je. Po hitrem prisilnem odhodu v Bosno, se sedaj vrača. Sprva se zdi, da se vrača zaradi tumorja, ki so odkrili pri očetu Radovanu in da bi bil v oporo vse bolj obupani mami Ranki. Kmalu ugotovimo, da ni samo to. Najprej je moral oditi z Visokega, saj tam kot Srb ni bil zaželen in prišel v Bijeljino. Tam ni bil Srb, pa tudi Bošnjak ne, tam je bil »Janez« oziroma še huje, tam je bil čefur. Nesrečna ljubezen z Almo, ki odide, on pa lahko le objokuje (čeprav takšni, kot je Đorđić seveda ne jokajo!) zamujeno priložnost in nato še seks za eno noč z napačno osebo. In tako je imel Marko za vratom kmalu spet vse mogoče in tako se je vrnil na kraj zločina. Domov. Kjer je spet čefur. Vpet med stalne prepire med staršema, očetovim tumorjem in skorajšnjo operacijo ter maminimi skrbmi, zaradi katerih postaja živčna razvalina, Marko pravzaprav ne ve, kam sodi. Kdo je in kaj naj počne. Čefur.

In tu so potem njegovi stari prijatelji. Aco, Adi in Dejan. Adi je bolj odvisen od drog. Brat Sanel, zaprisežen musliman, ga želi pekla drog rešiti na nenavaden način, s tihotapljenjem različnih stvari. Dejan je odšel v Slovenske Konjice in tam postal Janez. Z redno službo, pisarno, printerjem in skenerjem. Aco je v zaporu, čeprav nihče ne ve točno, zakaj. Dovolj je le en konec tedna, ko pride ven zaradi zdravniškega pregleda, pa gre vse spet po zlu. Pravzaprav se Markovo življenje – ne glede na to kdaj in kje, zdi podobno sodu smodnika in samo vprašanje je, kdo bo prižgal vrvico in kako močan bo pok ter kakšne bodo posledice. Naj bo to tihotapljenje mesa, obisk Slovenskih Konjic, poslovilna noč z Acom, nenavaden odnos z Dejanovo »hudo sestro« Natašo, ljubimkanje z Almo ali priležnico šefa lokalne hobotnice, obisk onkologije z očetom ali pač ogled tekme Eurobasketa 2017, kjer blesti Slovenija. Seveda zato, ker zanjo igrajo čefurji in še vodi jih čefur. (Kot razmišlja Đorđić ima Kokoškov najbrž sibirske korenine, saj je za čefurja nemogoče, da bi bil tako miren) Košarka je pravzaprav le še spomin za Marka, spomin in opomin, da bi lahko v življenju posegel v zvezdah, če bi hotel. Če bi imel tudi v glavi, kot imata Dragić in Dončić, bi igral skupaj z njima …

In ko Marku mama Ranka pove, da ga je iskala policija, Marko nima pojma zakaj. V tako kratkem času spet toliko grehov in prekrškov, da ne ve. Ve le, da se z njimi ne more soočiti. Ve, da mora (spet) zbežati. Kam, h komu? Za kako dolgo? Morda nam bo avtor postregel še s tretjim delom … morda, če se slovenski košarkarji uvrstijo na olimpijske igre in še tam posežejo po zvezdah?

Knjiga se kljub mešanici slovenščine, »srbo-hrvaščine« (še ena stvar, ki je postala zgolj pojem in spomin) in »čefurščine« odlično bere. Sploh jezik, kakorkoli drugačen in težaven (za branje ali morda razumevanje), navdušuje. Razmišljanja, prispodobe, dovtipi, domislice, primerjave, vsa »prcanja«, duhovitosti in celo žalitve … vse nosi res pristen in spontan duh in prav neverjetno je, kako so junaki deset let starejši, na nek način pa še vedno tisti nikoli odrasli in problematični najstniki, ki ne najdejo svojega prostora pod soncem. Ali med fužinskimi bloki, saj je vseeno. Knjiga o čefurjih, kot jo lahko napiše le čefur in knjiga, kakršne o Slovencih ne more napisati niti Slovenec. Mi pač nimamo tega »žmohta«, te nesramne duhovitosti, teh jajc. Junaki romana imajo vse – za nameček pa še jajca, možgane, dušo, srce in spet tisto balkansko bolečino, ki je pač povsem drugačna od tako tipičnega slovenskega patosa! Vse našteto pa ima tudi Goran Vojnović in prepričan sem, da se bo o tej knjigi govorilo v še večjih presežkih kot o Čefurji raus!.  

Beletrina, 2021