Mesec junij bo posvečen stripom in prav je, da ga začnem z mojim najljubšim stripovskim junakom in prvim stripom, ki sem ga kupil po dolgem času. Iz serije o Batmanu, a moj najljubši stripovski junak je Joker. Nasploh eden najljubših negativcev, ki je zablestel tudi v številnih filmskih različicah – od zame prve z genialnim Jackom Nicholsonom, pa potem odličnih treh s Heathom Ledgerjem in tiste »zadnje« s Joaquinom Phoenixom. Ne, Jared Leto me ni navdušil. Sicer pa – strip The Killing Joke je bil pravzaprav izhodišče za zadnjega filmskega Jokerja …
Od kod stripi? Vsekakor iz otroštva, saj sem se s stripi naučil brati. Sredi osemdesetih je bil to Mikijev zabavnik, potem zbirka Mikija Musterja, kasneje bratova zbirka Dr. No, Komandant Mark, Kapetan Miki, Blek, Zagor in občasno kakšen Alan Ford, ki sem jih zares rad začel kupovati (in razumeti) kasneje. Vmes je bilo obdobje, ko sem strastno prebiral Asterixa, zabavala me je tudi Garfield, potem sem na stripe malo pozabil. Ampak ugotavljam, da je s stripi podobno kot z LEGO kockami – strast se lahko umiri, ugasne pa ne. In pogosto je tako, da kar si oboževal kot otrok, na neki točki v življenju znova odkriješ. Pa daleč od tega, da bi bil poznavalec, ne poznam ustvarjalcev (piscev, risarjev oz. ilustratorjev, tistih, ki barvajo itn.) in jih ločim na tiste, ki so mi všeč in na tiste, ki mi niso. Ali mi zgodba ni prepričljiva, ali me morda niso prepričale slike, ki so pri stripu seveda še kako pomembne, morda pa cela zadeva ne funkcionira.
Joker? Jack Nicholson v tistem zame prvem filmskem Batmanu iz leta 1989 ob Michaelu Keatonu v glavni vlogi, je vsekakor postavil visok standard. Odlična maska, njegov vedno rahlo vreščeči glas, pa sicer zadržani in družinam prijazno manično obnašanje, ki se je kasneje seveda stopnjevalo. Ampak kot lik, kot negativec, mi je bil mnogo bolj prepričljiv od netopirja. Potem je po nekaj bolj ali manj neuspešnih Batman poskusih na sceno stopil režiser Christopher Nolan in ustvaril res odlično, temačno in mojstrsko izpeljano trilogijo, kjer smo v The Dark Knight v takorekoč zadnji vlogi spremljali Heatha Ledgerja kot tistega pravega Jokerja. Norega, obsedenega z Batmanom, preračunljivega zločinca in morilca brez kančka slabe vesti. Vmes se je zgodil še Suicide Squad s čudovito Harley Quinn in meni obupnim Jokerjem (Jared Leto) ter nato še ena mojstrska predstava Joaquina Phoenixa – dobro leto nazaj je prišel Joker. Film, ki je bil bolj psihološki triler kot akcija in ponudi res fantastičen, doživet in resničen vpogled v vse bolj moten in izkrivljen svet obetavnega komika Arthurja Flecka.
The Killing Joke je bil prvič izdan davnega leta 1988 in še danes velja za temeljno in eno najboljših del o Jokerju. Alan Moore in Brian Bolland sta tu letvico postavila zares visoko – tako vsebinsko kot grafično. Zgodba, ki se dogaja v danes, pokaže, kako se Batman odloči obiskati Jokerja v Arkham Asylumu, kjer pa svojega smrtnega sovražnika seveda ne najde. Joker je še enkrat več pobegnil, presenetil Barbaro Gordon (Batgirl) in ugrabil njenega očeta, Batmanovega policijskega zaupnika Jima Gordona. Batmana čaka – kje drugje?!, v svoji različici zabaviščnega parka. Prepričan sem, da boste zadnjo šalo zagotovo kdaj povedali v družbi, a najbrž ne bo zvenela tako noro kot iz Jokerjevih ust.
No, vzporedno pa se nam razkrije tudi, kako je Joker postal Joker. Oziroma kako se je Arthur Fleck, inženir v gothamski kemični tovarni odločil pustiti svojo službo in postati stand-up komik. A mu ne gre najboljše. Doma ga čaka ljubeča in noseča žena in zaveda se, da mora poskrbeti za družino. Nerad se odloči pomagati dvema kriminalcema in ju popeljati skozi kemično tovarno, da bi lahko oropala sosednjo tovarno igralnih kart. Fleck, ki za zaščito dobi nenavadno masko (Red Hood) se želi v zadnjem hipu izvleči, a mu ne uspe in celoten načrt propade, ko jih zaloti varnostnik, na kraj zločina pa prihaja tudi Batman. Fleck se obupan vrže v odpadne vode kemijske tovarne in … rodi se Joker.
Tako zelo preprosto, kompleksno in navdihujoče.
Strip ima vse tisto, kar od dobrega stripa, sploh o Jokerju pričakuješ. Številna šokantna razkritja, Jokerjev (bolan) humor, fantastični monologi in neprekosljivi dialogi, Jokerjeva pretkanost in njegova zmožnost okrutnosti s širokim nasmehom na obrazu. Pa seveda vse bolj očitno in naraščajoče sovraštvo med njim in Batmanom, s katerim sta si pravzaprav zelo podobna. In še – kup stranskih zgodb, ki so služile kot nastavek številnim novim in novim zgodbam. Res sem vesel, da je bil prav ta strip prvi, ki sem ga kupil po dolgem času.
DC Comics, 2011
maticpise.com 