Goran Vojnović se tokrat ne predstavlja s kakšnim romanom, ampak z zbirko avtobiografskih esejev, razdeljenih v zanimive sklope, v katerih potuje vse do otroštva do današnjih, s covidom in vojno prežetih dni.
Goran Vojnović je postal eden tistih slovenskih avtorjev, ki jih v bistvu ni potrebno več predstavljati – odlično se predstavlja s svojimi deli – naj so to najstniško odraščajoče Čefurji, raus! ali Đorđić se vrača, zelo razmišljujoča in pretresljiva, z vojno zaznamovana Jugoslavija, moja dežela, malce bolj ljubezenska Figa ali pač kolumne, ki jih lahko preberete v Ko Jimmy Choo sreča Fidela Castra. Letos bomo lahko prebrali tudi njegovo prvo pravljico.
Eseji, zbrani v najnovejši knjigi Zbiralec strahov, so zanimivi. Berljivi. Razmišljujoči. Po prologu sledijo sklopi Fant na šolskem plesu, Muzej začasnih rešitev, Ljudje ustavljenega časa, Pravica do nostalgije ter V Ulici Vinka Vitezića. Vojnović je standardno duhovit in pronicljiv, kritičen, po potrebi zbadljiv, na trenutke otožen, celo melanholičen. Tu so Fužine in Ljubljana, pa Pula ter Bosna in Hercegovina, odraščanje, starši, družina, kariera, politika, nerazumevanje, »biti Bosan’c«, košarka in splošno stanje duha. Lahko bi ga recimo postavil ob bok Esadu Babačiću, še enemu mojstru esejizma, s podobno predzgodbo, a iz nekega drugega časa, a s podobno globino, bolečino in tudi smislom za humor. Oba imata tisto nekaj – tisti kanček balkanskega šarma in sproščenosti, ki ju je pri slovenskih avtorjih težko najti. In naj takoj v izogib napačnemu razumevanju zapisanega povem – tako Gorana kot Esada dojemam kot naša, slovenska avtorja, saj sta oba res mojstra slovenske besede ter jezika in za zgled mnogim.
Zbiralec strahov, torej … spomini na šolski ples, kjer so vsi uživali ob Nirvani in Smells like teen spirit. Sredi devetdesetih priti iz Fužin v katerikoli drug konec Ljubljane je pač pomenilo zgolj dve oznaki – »Fužin’c« in »čefur«. Razmišljanje o njihovem družinskem fužinskem stanovanju, ki ga je mama želela vedno obnavljati, oče pa je obnovo prelagal in prelagal in prelagal, v neko nedoločeno prihodnost, ker pač čas ni bil nikoli pravi. Najbrž situacija, ki je dobro poznana vsem in se teh pogovorov, načrtovanj, stroškov, kreditov in še česa dobro zavedamo. Bojimo. No, če smo seveda v tisti srečni skupini izbrancev z lastno nepremičnino, pa čeprav smo jo ali pa jo še odplačujemo z oderuškimi krediti, da o kakršnikoli prenovi sploh slišati nočemo. Toplo in ljubo je tudi prebiranje eseja Banka je banka, predvsem zaradi te nostalgične note očetove službe, spremljanja in opazovanja, nekih nevidnih niti, ki nas na nekaj/nekoga vežejo, pa ne vemo točno, zakaj. A niti so in čeprav tanke ali celo nevidne, jih ni tako težko pretrgati.
Del, v katerem je Vojnović morda najboljši in tudi najbolj svoj, so naslednji trije sklopi, kjer bi lahko rekli, da je jugonostalgičen. Spominja se tistih drugih časov, navad, kulture, junakov – naj bodo knjižni, filmski ali športni in za katere dandanes pravzaprav ne ve, kako naj jih razume. Zame osebno je zapis Dražen odličen, saj dobro prikaže to razdvojenost neke generacije na področju športa, politike in navijaštva. Kdo sem, za koga sem in zakaj nisem? Če pa vsi drugi so? Smem biti svoj, imeti svoje razloge, sanje in pričakovanja?
Z Goranom sva rojena istega leta (pa se ne poznava) in lahko rečem, da sva poslušala veliko podobne glasbe, stiskala pesti za športne kolektive in se čudila mojstrstvom (ter oba sanjala, da bova naslednja Dražena) mnogih genijev, bila zaradi drugačnosti vsak na svoj način vedno nekje na robu in pogosto blizu osamljenosti. Za razliko od mene je on na -ić in njegova starša pač nista Slovenca. Med vojno, ki je v devetdesetih divjala po bivši skupni Jugoslaviji, nismo nikogar izgubili, razen morda sanj. Vem, kako so se moje razblinile, ko sem videl tanke na Plitvicah, pa tiste Bobanove brce in nore nogometne tekme Dinamo – Crvena zvezda, ko je Jure Zdovc zapustil jugoslovansko reprezentanco in si »nekoč brata« Dražen ter Vlade nista več mogla pogledat v oči, spomnim se obstreljevanja Dubrovnika in Mostarja, moskovskega Monsters of Rock festivala, ki bi se moral odviti v Beogradu (pa se zaradi vojne ni) in košarkarskega finala olimpijskih iger v Barceloni, kjer so Hrvati z Draženom na čelu pokazali, da je vredno sanjati. In kjer bi morda, ampak res morda, tista odlična skupna jugoslovanska reprezentanca pokazala, da je neka sanjska ekipa obstajala tudi izven ZDA. Ukradene sanje je naslov neke druge knjige, ki se ukvarja s sanjami jugoslovanske košarke. In potem je leto kasneje umrl Dražen Petrović, za nameček po tekmi s Slovenijo in nisem vedel, takrat 13-letnik z velikimi sanjami, ali smem jokati ali ne? Ali je on še »naš«?
Vsi smo šli čez določena obdobja, sanj, poguma in strahov. Menim, da je še danes tako – ne glede na to, kdo in kaj smo. Strah nas je najbrž že zato, ker imamo določene izkušnje, ker smo določene strahove premagali, pa si vedno znova želimo (še) boljšega jutri. Strah nas je, kot je bilo strah naše starše in stare starše. Strah nas je zaradi včeraj in strah nas je za jutri, zase, za naše otroke in zanje. In s tem ni nič narobe – strah pomeni, da nam ni vseeno, da si želimo živeti in sanjati.
Goga, 2022
maticpise.com 