Roman italijanske avtorice Viole Ardone razgrinja zgodbo skoraj 80 tisoč italijanskih otrok, ki so jih starši v upanju, da jim bodo omogočili boljše življenje, po drugi svetovni vojni iz revnega juga poslali na bogati sever.
Glavni junak romana je sedemletni Amerigo in čeprav se njegova zgodba zdi povsem verjetna, gre skozi celoten roman bolj za preplet številnih zgodb tisočev otrok in željo, da bi se kolikor je le mogoče, te zgodbe prikazalo na realen, iskren in pretresljiv način. Konec koncev je branje še toliko bolj pretresljivo in opozarjajoče, ker gre za obdobje po drugi svetovni vojni, ko je bil cel svet v veliki krizi in grajenju boljše prihodnosti, vsi pa poznamo in poslušamo zgodbe, koliko otrok samo v Sloveniji dandanes živi pod pragom revščine ali celo v revščini.
Amerigo Speranza ima sedem let in živi sam z mamo. Njegov brat je umrl, oče je odšel v Ameriko, kjer bo obogatel in prišel nazaj. Veliko časa preživi pri sosedi Ropotavki, jezi drugi sosedo Mirljivko, za maminega ljubimca (z mamo se zapreta v sobo, kjer trdo delata) Trdo bučo po ulicah zbira cape, ki jih on potem preprodaja in ima najboljšega prijatelja Tomassina, s katerim med drugim pobarvane podgane prodajata kot hrčke … V prostem času rad opazuje ljudi, predvsem njihove čevlje in si izmišlja različne kratkočasne igrice, ki mu bodo kasneje prišle še kako prav. Tu je še dekle Carolina, ki jo Amerigo sramežljivo spremlja na njene ure violine, včasih pa se prikradeta v kakšno kulturno dvorano in na skrivaj poslušata koncert klasične glasbe. Vsekakor nekaj, kar bo Ameriga kasneje zaznamovalo.
In potem se zgodi – očitno močno komunistično in socialistično povojno gibanje v Italiji išče rešitve za številne družine na revnem jugu, ki so izgubili očete v vojni, katerih domovi so porušeni in ki stežka preživijo. Nekatere družine imajo preveč otrok, drugi še za tistega enega težko poskrbijo in jih tako pošljejo v rejo, zgolj v uk, tretji si premislijo in seveda se vsi v »tujem« okolju ne znajdejo najboljše. Tisti, ki ste recimo spremljali serijo Genialna prijateljica, ste zagotovo opazili, kako težko razumljiv in drugačen od splošne italijanščine, je neapeljski dialekt, tudi s sicilijanskim ali kalabrijskim ni nič drugače in ti ljudje imajo na severu Italije dejansko velike težave pri komuniciranju.
Ameriga je podobno kot ostale otroke strah. Sever si nekateri predstavljajo kot Rusijo oz. kar Sibirijo. Če ne bodo ubogali, jim bodo odrezali roke. Če bodo jezikali, jim bodo odrezali jezike. Le kdo bi si hotel iti tja? Pa pravijo, da je tam lepše in boljše. Že na vlaku, ki jih bo odpeljal v Modeno, dobijo nove čevlje, oblačila, plašče (ki jih v nenavadni simbolični gesti pomečejo skozi okna) in hrano. In še več slastne hrane jih čaka ob prihodu. Za Ameriga pa prvi šok – zdi se, da ga nihče noče. Čaka in čaka in že vidi, kako se bo z vlakom vrnil domov in le potrdil mamine besede, da ni za nobeno rabo.
No, po spletu naključij ga k sebi potem vzame samska Derna, Amerigo pa ogromno časa preživlja pri njeni sestrični Rosi, ki ima z možem Alcidejem tri otroke – Riva, Luzia in Neria. Amerigu je sprva zelo težko, tudi okolica ga ne sprejme ravno navdušeno in z odprtimi rokami, a kaj kmalu začne spoznavati razlike med jugom in severom. Na tramovih v hiši so obešene salame (s prsti vrta v mortadelo), v šoli jih ne tepejo, ampak učijo, otroci so nagrajeni in spodbujeni, ima svojo sobo, oblačila, praznujejo rojstne dni, po drugi strani otroci od malih nog pomagajo doma in delajo. Celo v šoli postane uspešen in ne samo to – Alcide ga uči popravljati glasbene inštrumente in mu za rojstni dan izdela violino. Za Ameriga je to pravzaprav prvo darilo, ki ga prejme za rojstni dan!
Prvi del zgodbe, ki se dogaja v letu 1946, se nato razmeroma hitro zaključi. Ob spremljanju Amerigovega razcveta, pa številnih bolj in manj srečnih zgodb in usod, se usede nazaj na vlak in odide nazaj domov k mami, kjer pa se mu življenje hitro (spet) postavi na glavo. Zanj ni po nekaj mesecih na severu nič več, kot je nekdaj bilo. Tudi on ni več, kakršen je bil. In vse bolj postaja jasno, da tja, domov, ne sodi več. Da to ni njegov dom. Zato pobegne in se »domov« vrne šele leta 1994, na mamin pogreb. Uspešen violinist se mora spopasti s številnimi vprašanji o svoji družini, dojemanju doma in izve ter skozi srečanja z nekdanjimi sosedi in prijatelji ter pohajanjem po skoraj nespremenjenih ulicah rojstnega mesta, spozna marsikaj. Tudi to, zakaj te »včasih bolj ljubi tisti, ki te pusti oditi, kot tisti, ki te zadrži.«
Pri romanu Otroci z vlaka je zanimivo predvsem to, da spremljamo stiske, dome in občutenja z vidika otrok, ne pa staršev. Nikakor ne trdim, da je otrokom lažje, vsekakor se je tudi avtorici težje postaviti v vlogo otroka in pisati iskreno doživeto, kar je Ardonejevi uspelo. A po drugi strani so starši tisti, ki morajo sprejeti to težko odločitev in gledati svojega otroka, kako odhaja, morda za vedno. Vsi starši dobro vemo, kako mučno je opazovati, ko gre otrok z vrtcem ali šolo na nekajdnevni tabor, pa dobro vemo, da bodo uživali in da se bodo v nekaj dneh vrnili. In ne želim si, da bi kdo od nas moral doživljati to, kar zelo slikovito opisuje ta roman.
Mladinska knjiga, 2020
maticpise.com 