Slepi rov

Slepi rov

Knjiga Slepi rov je bila nominirana za najboljši švedski kriminalni roman 2019 in ker vemo, kakšna je na Švedskem konkurenca v tem žanru, je že to lepa spodbuda za branje. Tove Alsterdal piše drugače, gre za zelo raziskovalno delo, polno zgodovine in z nekaj manj očitnimi zločini, kar zna koga kar razočarati.

Slepi rov sem v roke vzel poln pričakovanj. Težko rečem, da me je knjiga razočarala (ker me ni), dolgočasila (niti pod razno), ni me pa niti navdušila. Čeprav se knjiga dogaja v tem času, je velik del knjige posvečen ali pa povezan z dogajanjem pred, med in po drugi svetovni vojni na področju Sudetov ter razmerjem med Čehi, Nemci, sudetskimi Čehi itn. In ko v to zgodbo »padeta« dva Šveda, sta podobno izgubljena kot bralec. To so poglavja, ki jih pač ne poznamo. Kot tujci ne poznajo dogajanja iz istega obdobja na območju Slovenije ali pa kasneje na področju celotne Jugoslavije. Težko je razumeti to zapleteno in krhko ravnovesje ter obenem slediti zgodbi.

Zgodba se zdi sprva precej enostavna – Sonja in Daniel v srednjih letih zapustita vse, kar sta imela na Švedskem in odideta na Češko, kjer sta za smešno majhen denar kupila propadajočo hišo z vinogradom. Jasno se zdi, da v njunem razmerju škripa in da je bil beg tudi (zadnji in obupan?) poskus reševanja skupne prihodnosti in bralec bo sprva sklepal, da se bo zgodba začela lomiti v tej smeri. Ampak ne. Med raziskovanjem in obnavljanjem hiše ter raziskovanjem bližnjega mesteca oz. vasi, v katerem so odnosi podobno napeti, najprej najdeta hodnike, zazidane rove, vinsko klet (z neokusnim vinom) in nato truplo. Staro ne nekaj ur, dni ali mesecev, ampak desetletja. Truplo dečka.

Vse bolj jasno je, da v vasi nekaj vejo o dogajanju, a gre za očitno skelečo rano, v katero ne želi nihče drezati. Zato rajši molčijo. Sonji kaj namigne gostilničar Libor, malo bolj se razgovori knjigarnarka Marta, ki skriva zanimive zgodovinske knjige ostareli vrtnar Jan Kahuda, ki se ves čas zelo domače smuka, molči in zdi se, da je ključ do skrivnosti Anna Jones. Kaj nenavadna Angležinja nemškega rodu počne v mestu, nihče ne ve točno. Ali pa noče povedat. Niti ona sama ne. Za nekaj dodatne zmede poskrbijo še zapisi nočnih opazovanj, za katere se šele kasneje razkrije, čigavi so in o čem pravzaprav govorijo.

»Mrtvi nosijo žive. Žive nosijo mrtvi.«  

In potem se zgodi … Sonja odide v Prago, nakupovat v Ikeo, a ji je veliko pomembnejši zmenek s Paulom, njenim stalno občasnim ljubimcem, saj ob njem začuti strast in poželenje, ki ga ob možu že dolgo ne. Jutro po strastni noči zvoni telefon, a ga ne sliši. Daniel. Na povratni klic se ne oglaša. Odhiti domov in tam šok – pod čudovito lipo na njunem posestvu leži truplo, prizorišče zločina je zaščitila policija. Daniel? Ne, Anna Jones. Umorjena. Osumljenec? Daniel, seveda. Njen alibi pa je povezan z nečim, za kar si Sonja seveda ne želi, da bi mož izvedel.

Tu se v zgodbo vplete še tolmač Anton Adamek, ki Sonjo sicer neustavljivo privlači, a se nihče (ne Sonja in še manj bralec) ne more znebiti občutka, da v tej zgodbi nekaj ni prav. Kako zelo in kaj vse je narobe, se začne – spet obema, Sonji in bralcu, razkrivati v sklepnem delu knjige. Dokaj pričakovano, ampak bi težko rekel, da realno, se Sonja odpravi raziskovat, navezovat stike, odkrivat in razkrivat, zgodba pa se še vedno noče sestaviti v celoto. Ves čas se zdi, da nekaj manjka. Sonjino raziskovanje je polno izpraševanja – kaj in zakaj čuti, česa si resnično želi, ali je to življenje, kot si ga želi in s komer si ga želi ter ali se vse, kar odkriva, ne dogaja z nekim višjim razlogom?!

Seveda veste, da vam tudi tokrat razpleta in konca ne bom izdal, moram pa priznati, da je knjiga napisana res vrhunsko, ves čas te »drži za vrat« in ti ne pusti dihati. Pa je v njej bolj malo kriminala, glavna junakinja Sonja se pravzaprav (skoraj) nikoli ne znajde v življenjski nevarnosti in kot rečeno – neprijetne zgodovine je za nepoznavalce več kot preveč. Vsa ta zgodovina je v resnici tista, ki je nevarna – kje so meje, kako zlahka prekršimo načela, kaj pomeni družina, prijateljstvo, ljubezen? Spoštovanje do drugačnosti … res bi v marsičem lahko vlekli vzporednice med številnimi srbsko-hrvaškimi prijateljstvi in celo sorodstvenimi vezmi na področju Bosne in Hercegovine v času državljanske vojne. In nato se vse to prelije in preslika v sedanjost, v povsem drugačno življenje in k čisto drugačnim ljudem. Mojstrsko zasnovana zgodba in vrhunsko napisana, ki jo boste hitro prebrali in o njej (ter predvsem o sebi in svojih odločitvah) še lep čas razmišljali.    

Rating: 4 out of 5.

Sanje, 2021

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: