Novega romana Saše Stanišića sem se zelo veselil, saj me je njegov Kako vojak popravi gramofon navdušil z načinom pisanja in tipičnim bosanskim smislom za humor. Pa čeprav Saši v življenju ni bilo ravno z rožicami postlano …
Višegrad, Andrićevo mesto, ki ga je avtor proslavil v delu Most na Drini. Še eno tistih mest v Bosni in Hercegovini, kjer je Titova ideja o bratstvu in enotnosti živela in funkcionirala, dokler je bil živ on sam. Potem so se začela vse večja nacionalistična trenja – čigav si, v koga veruješ, komu verjameš? Saša in njegova družina so bili v tem pogledu zelo stereotipni – mama bošnjaškega porekla in oče iz srbske družine. Pravoslavna in muslimanska vera. Ne, da bi se oni s tem kaj veliko ukvarjali ali obremenjevali, dokler se niso začeli drugi. In če je v Kako vojak popravi gramofon nizal neverjetne zgodbe iz obdobja nesrečne vojne, se v delu Čigav si bolj posveča sebi, družini, prijateljem, babici Kristini, nekoč in danes. Leta 1992 sta z mamo odšla (zbežala) iz Višegrada v Nemčijo, oče se jima je pridružil pol leta kasneje in Saša je ostal tam, v Nemčiji.
Vprašanje in naslov knjige Čigav si se v veliki meri seveda nanaša nanj in na njegovo družino. V čas pred vojno, ko je bilo že pomembno čigav si. V čas med vojno, ko je bilo to še pomembneje in tudi čas po vojni, ko to vprašanje vsakič znova težko obvisi v zraku nad celotno Bosno in Hercegovino. Obenem je to vprašanje, ki ga je Saša ničkolikokrat slišal v Nemčiji, svoji novi državi, kjer je bil sprva begunec, skoraj vedno nebodigatreba, a ga dandanes vseeno navajajo kot svojega, prejema pa tudi številne nemške literarne nagrade. Saša se je hitro naučil, da Jugoslovan ne more biti več. Biti Srb v tistem obdobju ni bilo posebej zaželeno ali sprejemljivo. Bošnjak je bil za večino zgolj pojem, podoba vojne. Včasih je tako celo rekel, da je Slovenec in je bilo vse v redu. Naučil se je tiho in neopazno zliti z okolico in čeprav so spokoj včasih prekinile besede (kletvice v materinem jeziku) ali dejanja (npr. peka odojka ali jagenjčka, kar seveda počnejo samo Balkanci), je počasi (tudi po zaslugi hitrega učenja tujega, tj. nemškega jezika) postajal njihov.
A to ne pomeni, da je Saša pozabil svoje korenine, domovino, družino. Ne, vračal se je »domov« v Višegrad, pa čeprav je bilo jasno, da to ni več tisti Višegrad. Babica Kristina je bila še vedno tam, njenega moža Perota ne več. Bila je Oskoruša, bil je Vrijac, bile so sosede in številno sorodstvo. Babica, neuklonljiva »mafijska botra«, ki so jo vsi spoštovali (in se je bali) je počasi izgubljala boj z demenco in pretresljivo je brati zapise o tem, kaj vse je babica doživljala, kako so osveževali njen spomin in se pogosto srečali z njenim vprašanjem »Čigav si«.
Stanišić je realen, čeprav tudi sam prizna, da je nekaj spominov očitno izkrivila domišljija. Seveda zna biti oster in brez dlake na jeziku, medij za svojo družino in za Jugoslavijo ter za vse tiste, ki si vojne niso želeli. Srečni smo lahko, da smo se temu delu izognili, ker reči, da so tudi tam imeli izbiro, ko veš, kakšna je bila izbira – streljaj ali boš ustreljen; in da to dejansko ni bila nobena izbira. Mimo vojne seveda ne gre in čeprav je potisnjena na stran, so njegovi spomini umazani z njo – kje so posiljevali in morili, požigali in metali z mostu, kako je vsaj njih spremljala tudi sreča, ker mnogih ni.
Čigav je torej Stanišić? Svoj, najbrž. Kot je lepo zapisano, ni toliko pomembno, čigav si, ampak kam greš. In nikogaršnji, saj bo za vedno razpet. Ni mu bilo lahko, pri štirinajstih oditi v tujo deželo, kjer govorijo tuj jezik in kamor so se sredi devetdesetih stekale kolone beguncev iz cele Evrope. Ni mu bilo lahko, ko je vedel, da doma divja vojna in ko ni vedel, koga od svojih bo še kdaj uspel videti ali bo prišel le še prižgat sveče na grobove. Roman, ki mu je (najbrž?) služil kot samorefleksija, kdo je, kaj je in seveda, čigav je.
Mladinska knjiga, 2021
maticpise.com 