Beseda, ki je nimam

Beseda, ki je nimam

Nataša Konc Lorenzutti je ena naših najplodnejših pisateljic in njena dela razveseljujejo tako odrasle kot otroke. Knjiga Beseda, ki je nimam bo mlajšim zagotovo težka za razumet, saj opisuje del ne tako oddaljene zgodovine, ki pa jo vseeno želimo pozabiti. Pa je ne bi smeli.

Beseda, ki je nimam pripoveduje o ukradenih otrocih, torej številnih slovenskih otrocih, ki so jih Nemci med drugo svetovno vojno odpeljali stran od staršev oz. družin jih dobesedno ponemčili. Eno najbolj znanih del (ki je tudi omenjeno v knjigi), ki je ravno tako napisano po resnični zgodbi, na to temo je vsekakor Deček z dvema imenoma Antona Ingoliča. Priznam, da se knjige bežno spomnim iz osnovne šole in da je takrat nisem razumel. Pa saj, po drugi strani tudi nisem razumel, kako se je lahko en človek odločil iztrebiti nekaj milijonov ljudi, recimo, da zgolj zato, ker so bili drugačni oz. niso ustrezali njegovim predstavam o popolnosti. Tega dela ne razumem še danes, očitno v sebi nimam te neverjetne zlobe. No, kasneje sem izvedel, da je bila ena od ukradenih otrok tudi moja bivša soseda, eden od sedanjih sosedov pa je v taborišču izgubil oba starša in po koncu vojne pravzaprav ni vedel, kam se bo vrnil. Poslušal sem zgodbe, kaj se je dogajalo z mojim pokojnim starim očetom, ki je bil med vojno zaprt v kar nekaj taboriščih (in od koder je srečno bežal in tudi zbežal). Uničevalo ga je, dobesedno. Moji otroci so se z bridkostjo taborišč in druge svetovne vojne najbrž prvič srečali po zaslugi Dečka v črtasti pižami, prebirali Dnevnik Ane Frank, pogledali pa so si tudi Benignijev Življenje je lepo. Težko jim je razložiti in še težje verjamejo. In ja, na nek način razumem, zakaj želijo mnogi to obdobje kar pozabiti, prenekateri ga ne morejo, jasno pa je, da nam mora služiti kot opomin. Opomin, da se kaj takega preprosto ne sme več ponoviti, pa se žal je in se najbrž še bo.

Nataša Konc Lorenzutti se pri pisanju ni naslonila na eno zgodbo oz. je predstavljena zgodba skupek večjega števila zgodb, ki so se in se še rešujejo in odvijajo. To pomeni veliko raziskovanja in pogovorov ter seveda prav poseben občutek za ustvarjanje zgodbe, ki je resnična, dokumentarna in še vedno fiktivna. Glavna junakinja je Sonja, perspektivna srednješolka, ki po smrti none začne raziskovati (zamolčano) družinsko zgodovino. Nono in njenega brata so med drugo svetovno vojno vzeli staršem, neznano kam pa je izginila njuna najmlajša sestra, Sonjina soimenjakinja. Sprva molči Sonjina mami, njeni mlajši sestri Miji je vse skupaj nepotrebno ukvarjanje z zgodovino, noninega brata že sama misel o tistih časih popolnoma vrže iz tira …

Sonja, ki ima ogromno dela z veliko življenjsko prelomnico, tj. opravljanjem mature, pripravo gledališke igre in opravljanjem sprejemnih izpitov za vpis na AGRFT, za nameček se (nepričakovano) zaljubi, tako vse več časa in misli posveča raziskovanju družinske zgodovine in odkrivanju, kaj se je dogajalo z njeno družino. Zgodb, podobnih njihovi, je vse več, mnoge so prepletene in povezane, spoznavati začne program Lebensborn, kruto dogajanje v koncentracijskih taboriščih iz ust preživelih in predvsem stiske, ki so jih preživeli doživljali kasneje.

Mnogi otroci so vedeli, da so izgubili starše in niso vedeli, h komu se bodo vrnili. Spet drugi niso imeli pojma, kaj se je zgodilo z njihovimi starši (ali sorojenci) in so se po osvoboditvi oz. koncu vojne vračali v neznano. Spoznamo pa tudi nekaj takšnih zgodb, ko so posamezniki leta ali desetletja spoznali, da njihovi starši v resnici niso njihovi pravi starši, da pravzaprav niti posvojeni niso bili, ampak preprosto ukradeni. In kaj sedaj? Se vrniti nekam in k nekomu, popolnoma neznanemu, v drugo okolje, druge navade in povsem drugačen jezik? Ali se po drugi strani pretvarjati, da se nič ni zgodilo in je vse v najlepšem redu?        

V podobni, a sodobni zgodbi se znajde Sonjin fant Vid. Tudi on je posvojen, a sta ga starša posvojila v Albaniji oz. na Kosovem, prepričana, da je vse v najlepšem redu. A saj so bili enako prepričani tudi mnogi Nemci, ki so dobili (ukradene) otroke med drugo svetovno vojno in skrbeli zanje, kot bi bili njihovi. Vida razžira dvom, starša mu povesta, kar vesta, kaj več pa ne izve. Tudi bralec ne in čisto mogoče je, da bo avtorica zgodbo nadaljevala in razpletla v kakšni naslednji knjigi, saj je Vid odločen obiskati Prištino in priti stvari do dna. Kdo je bila njegova mama in na kakšen način je bil posvojen? Sonja splete zanimivo mrežo, ki sega tudi v Nemčijo in pri vsem ji pomaga tudi mama, ki se vendarle odloči potlačiti vso bolečino in ravno tako priti resnici do dna. Pa naj še tako boli. Tako spoznavamo različne metode in vzgibe, zakaj je do kraje otrok sploh prihajalo, kako skrbno načrtovano in beleženo je bilo vse skupaj, kljub vsemu pa je tudi v dobro naoljenem nemškem stroju lahko prišlo do kakšne napake. In prav ta napaka daje Sonjini družini upanje, da bodo našli njihovo izgubljeno oz. »ukradeno« Sonjo. Roman ima zelo odprt konec, tako da morda lahko pričakujemo še kakšno nadaljevanje (ne le Vidove zgodbe) in končni razplet. Srečen konec.

Rating: 5 out of 5.

Miš, 2021

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: