The Boys are back in town bi nam najbrž zapeli Thin Lizzy, tale stripovska zbirka (ki nosi oznako Mature Readers) pa najbrž pri mnogih dviguje obrv ali kar obe. Priznam, po prebrani drugi zbirki so se tudi meni začeli koščki sestavljati malo drugače.
Omnibus Volume 1 je predstavil, kdo so The Boys, kakšna je njihova zgodba, kdo so njihovi nasprotniki in zavezniki. In če se komu zdi, da sta šla Ennis in Robertson nemalokrat čez mejo, ga tudi tokrat ta občutek pač ne bo prevaral. Pogosto na meji dobrega okusa, za tiste z dobrim želodcem in predvsem – za vse tiste z malce izkrivljenim smislom za humor. Billy in fantje (ter seveda Female) so pred novimi preizkušnjami, izdajami in pretvarjanji.
Kaj nam druga zbirka prinaša? Morda najpomembnejši del je tisti, v katerem Legend Hughieju pripoveduje resnico o Seven in korporaciji American-Vought. Nekaj o vietnamski vojni, pa 11. septembru in še čem. Ustvarja se nenavadna povezava med Frenchiejem in Female, ki še vedno opravlja najbolj umazane posle za mafijo in to preprosto zato, ker mora. Hughie je vse bolj zaljubljen v Annie, slednja pa izgubi vero v boga, tudi v vsemogoče Seven, a je zato vedno bolj zaljubljena. Navkljub kakšnemu neprijetnemu posteljnemu dogodku.
Ampak, če je Ennis že v Preacherju marsikdaj brez oklevanja in kančka sramu požugal ali kar s prstom pokazal na drugo plat popolne Amerike, je tokrat še bolj iskren. Superheroji z vsemi svojimi napakami so zgolj medij. In superheroji kot taki brez medija, tj. stripov, ki so jih povzdignili v kult, (super)junake in velike odrešenike, ne morejo. In kot vemo, noben medij ne preživi brez zaledja kapitala. Sploh, če mora spodletela dobra dela, prevare in vse, kar je pravzaprav narobe, prikazati in opravičevati na najboljši možen način. In kje je največ denarja? V gospodarstvu? No, ne ravno. V politiki, kakopak. Delovanje lobijev, imenovanja in ustoličevanja, gledanje skozi prste in mižanje na obe očesi, prikrivanje resničnih in dokazljivih (čeprav neverjetnih) dejstev in še kaj.
Good for the Soul, I tell you no lie, G.I., We gotta go now in Rodeo Ruck so štiri naslovne zgodbe, v kateri izvemo vse zgoraj našteto in še kaj. Stari in novi obrazi, zamere in prevare. Okrutne zgodbe. Ugrabljanje otrok in zloraba. Zloraba položaja in moči. Zato, ker lahko. Seksualne orgije, ob katerih bi zardevali tudi ustvarjalci najbolj hardcore pornografije, droge in nasilje. Izživljanje. Prikazovanje resničnega na neverjeten in komaj resničen način. Preslikava popolne družbe običajnemu človeku.
Med vrsticami lahko zaznamo kakšno zamero, ki jo je Ennis gojil do »velikih« in jo izraža na tak, zelo neposreden, pogosto potenciran in maščevalen način. Še vedno ne vemo, lahko pa vsaj slutimo, kaj tako zelo Butcherja žene v boju proti Seven in predvsem njihovemu vodji Homelanderju. Omenjen je Mallory, ki je bil glavni pred Butcherjem in celo to, kako CIA »redi« in vzgaja ter razvija superjunake. G-Men z vsemi mogočimi G-enotami so žrtveno jagnje, najbrž eno od mnogih, kar bomo izvedeli v nadaljevanju. Zagotovo boste vlekli številne vzporednice – tako z drugimi stripovskimi zgodbami, ki ne bodo nikoli več enake, stripovskimi junaki in predvsem resničnim življenjem. Morda je vse skupaj le teorija zarote, ampak – kaj pa, če je vse res?
Stripovska serija The Boys je vsekakor namenjena odraslim bralcem in je več kot le zabava. Brez dlake na jeziku (ali v jajcu), surova, brezkompromisna in iskreno – nikakor za vsak okus. Nikakor pa ne začnite te zbirke odkrivate tu, pri drugem delu, ampak vsekakor pri prvem, saj vam sicer ne bo nič jasno in si boste zelo težko ustvarili celotno sliko. Mene pa seveda zelo zanima nadaljevanje …
Dynamite, 2019
maticpise.com 