Konec panka v Helsinkih

Življenje v državi, ki je bil svojčas onstran železne zavese. Kriza srednjih let. Punk. Nedosanjane sanje. Kriza identitete. Vse to in še več prinaša bridko humoren in še kako realen roman češkega avtorja Jaroslava Rudiša …

Jaroslav Rudiš je v romanu Konec panka v Helsinkih zagotovo avtobiografski – rojen leta 1972, kar pomeni, da je tako razcvet punka v vzhodni Evropi in življenje za železno zaveso izkusil iz prve vrste, poleg tega je bil svojčas tudi menedžer punkovske skupine. Glavni junak Ole jih šteje štirideset in se pogosto spomni dogajanja leta 1987, ko jih je imel 17. Spominja se poti na koncert Die Toten Hosen, kultne nemške punk zasedbe, ko se mu je življenje postavilo na glavo.

Dandanes Ole v vzhodnonemškem mestu čaka konec sveta. Vsaj tako se zdi, ker se mu pod nogami od vrtanja tunelov ves čas nekaj trese, svoje pa naredijo še stari češkoslovaški tramvaji (ljubkovalno poimenovani Husakovo maščevanje), ki vnašajo nemir v njegov bar Helsinki. Ole, ločenec z odraščajočo hčerko, jutro začenja s tableto proti smrti, cigareto in tako skozi dan, vsak dan. Helsinki so brlog, kakršnega boste težko našli, se jih boste pa najbrž spomnili iz mladosti. Notri se lahko kadi, ponudba hrane je omejena (soljanka, marinirani ribji zvitki in krofi iz bližje pekarne), pijače je dovolj, glasba je glasna in skoraj nemogoče je, da bi bil za šankom kdo, ki ga vsi ostali obiskovalci ne bi poznali. »Where everybody knows your name.«

Zakaj se bar v vzhodnonemškem mestu imenuje Helsinki? Tega odgovora vam ne povem. Povezan pa je z Olejevo kratko, a kar uspešno punkovsko kariero in njegovo skupino Automat. Skupino sta ustanovila skupaj s prijateljem Frankom, imela menedžerja Malcolma (seveda kot Malcolm McLaren), veliko koncertov in še več oboževalk. Bila sta Sid in Rotten, le da sta oba preživela. Punk dveh jeznih najstnikov, ki je odmeval in ki ga je bilo konec, še preden je padla železna zavesa.

Frank je eden tistih nenavadnih likov, ki sojih Helsinki polni. Ukvarja se z zgodovino sveta, ki preraste v nenavadno igro namiznega nogometa z Jezusom v golu ter Hitlerjem in Stalinom v napadu, na drugi strani bosta stala Sid in Nancy in še kdo. Tu sta Lena in Ulrike, predvsem s prvo se Ole rad zapleta v včasih filozofske, drugič življenje in tretjič povsem nesmiselne pogovore in razglabljanja ter prepire, obenem pa ves čas razmišlja, ali je z njo nekoč spal. Ne spomni se. Ulrike je tiha opazovalka. Tu so potem Pražan, Olejev nenavadni cimer, ki vneto zbira kuharske knjige, Ramone, Tom, Cindy, glavna (in edina) kuharica Gabi, Frankov starejši brat Torsten in drugi liki, vsak s svojo zgodbo in zgodovino, ki bi si morda ravno tako zaslužila svojo knjigo.

Poleg Olejeve zgodbe, polne spominov na stare čase vihrave mladosti in punk uporništva, ki se prepleta z aktualnim dogajanjem, beremo dnevniške zapise neimenovanega dekleta, katere vlogo spoznamo šele pri koncu. Jasno je, da so zapisi iz leta 1987, zoprn čas za uporniško mladino, ki je želela biti drugačna in si je želela sprememb. Spoznavamo njeno družbo, kjer je glavni Helmut, njen občasno-redni fant, svobodno spolnost, ki skoraj vsak drugi mesec poskrbi za nestrpno čakanje menstruacije in trepetanje, če je slučajno noseča. Ker, včasih bi bila s Helmutom do konca življenja, drugič ga sovraži. Njena prijateljica zanosi in prijatelja pošljejo v vojsko, njo izključijo iz šole in dolgo časa ji vsakdan predstavlja čiščenje vampov v lokalni restavraciji. Seveda se prepira s starši, ne razume se z bratom dvojčkom, ki želi biti vojak ali kozmonavt, ona pa uteho išče v (poceni) alkoholu, drogah, seksu in, ne, ne rock’n’rollu, ampak punku, seveda. Življenje pa se tudi njej postavi na glavo, tudi pri njej so krivi Die Toten Hosen.

»Ole je edini igral za svoje moštvo, toda hkrati je igral proti sebi, in spoznal je, da je v življenju vedno tako in da zato nikoli ne moreš zmagati, ker ti bo naposled vedno zmanjkalo moči.«

In potem bralca preseneti prav poseben manifest – Lepi ljudje. Napisan v eni sapi, poln sanj, želja, mladostne energije in tudi jeze, z nekaj primeri »slabih praks«, ker so danes največji sovražnik mladih lepi ljudje. Lepih in popolnih, s popolnimi življenji. Saj poznate tisto pesem »Lepi in prazni« oziroma »Pretty vacant«? No, Manifest je delo Olejeve odtujene hčerke Eve, ki ima v sebi očitno kar nekaj očetove punkovsko-uporniške energije, a vendar gredo njeni načrti po spreminjanju sveta v nepričakovano in skoraj tragično smer. Obenem pa povežejo zgodbo in jo pripeljejo do zanimivega in tudi presenetljivega konca.

Punka v Helskinkih je na neki točki res konec. Ko mestne oblasti Helsinke zaprejo in ko Ole s pomočjo Lene, prijateljev in odlično izpeljane gverilske akcije bar odpre na novi lokaciji. Ampak to pač niso več tisti Helsinki … in Ole potrebuje odgovore, zato odide, njegovo zgodbo pa sklene Pražan. Odgovore bo tekom branja iskal tudi bralec – ne le Oleju, ampak najbrž tudi o sebi, svojih življenjskih odločitvah in smeri, v katero gre življenje. Kaj vpliva na nas, kaj nam je pomembno in kakšen je naš vsakdan, česa se krčevito oprijemamo in česa si pravzaprav želimo. Odkrito, iskreno. Sami pa se odločite, ali je knjiga punkovski pljunek v obraz ali pač krepka policijska zaušnica. Vseeno vam pač ne bo.

Sodobnost, 2021