Nemška avtorica, okoljevarstvenica, zaščitnica živali in popotnica Elli H. Radinger se vrača z novo knjigo – Darilo divjine. Spomini, nova razmišljanja, zanimiva izhodišča, vse skupaj zaznamovano tudi s covid-19 epidemijo in kot razmislek, kako naprej.
Njena knjiga Modrost volkov me ni prepričala, še manj prevzela. Tudi sam obožujem volkove in so mi od vseh živali najbližje, a se mi je njena knjiga zdela preveč strokovna in premalo človeška. Odlično je razložila življenje in navade volkov, vse skupaj povezala z nami in pomembnostjo za okolje in iz tega vidika je za razumevanje pomena volkov naredila ogromno, ampak nič več kot to. Knjige Modrost starih psov nisem niti vzel v roke, sem se pa odločil dati avtorici še drugo priložnost, morda tudi zaradi vseh sprememb, ki sem jih v zadnjem obdobju prestal sam, vsekakor pa tudi zaradi zanimivega opisa – Svoboda, spokojnost, pogum, hvaležnost – narava vsakomur daje tisto, kar potrebuje.
Morda bomo oziroma bodo o tej knjigi čez leta in desetletja govorili podobno kot sama opisuje Thoreaujevo Walden: Življenje v gozdu in Emersonovo Narava – navdihujoče. Ljudje bi morali živeti preprosto in v sozvočju z naravo, ki nam izginja pred očmi. Razumeti bi morali razumeti zakone narave, pomen živali in rastlin … morali bi. Pa kot ugotavlja tudi avtorica, ni tako preprosto. Odreči se vsemu, živeti minimalistično, saj smo vajeni imeti vse ves čas pri roki. Tudi, če nečesa ne potrebujemo. Danes, jutri, nikoli. In potem shranjujemo in kopičimo. Vajeni smo se usesti v avto in odpeljati v trgovino po »nujnih« nakupih. Biti doma ves čas v stiku z vsem – informacijami, zabavnimi vsebinami, sorodniki in prijatelji, delati na daljavo …
In potem pridejo naravnost grozni podatki:
- digitalna tehnologija je odgovorna za približno 4 % svetovnega izpusta ogljikovega dioksida,
- internet proizvede toliko CO2 kot svetovni letalski promet,
- da bi izničili eno samo sekundo iskanj z Googlom po vsem svetu, bi potrebovali 23 dreves!
Seveda se nič ne bo zgodilo čez noč in tako hitro ne moremo spremeniti niti sebe, kaj šele drugih in celega sveta. Za začetek je pomembno zavedanje. Zavedati se pomeni čutiti. In da bi začutili naravo, je treba tam preživeti več časa. Vonjave so drugačne, zvoki, barve, doživljanja. Ljudje pa pozabljamo, kako je videti zvezdnato nebo, kakšen je občutek pitja studenčnice in kako je bos hoditi po travi.
Minimalistični izziv – omejite osebno lastnino na sto predmetov. Informacija, zakaj je to zelo težko – povprečen človek ima v lasti menda deset tisoč predmetov!
Lahko bi rekli, da pišem o vsem le o knjigi ne, ampak ni tako. Razmišljanja, ki jih je avtorica spodbudila v meni, so še kako povezana s knjigo. Česa se lahko naučimo od volkov, kojotov, bizonov, grizlijev, orlov, zakaj je pomembno znati uživati v tišini (in ne govorimo o absolutni tišini, od katere se človeku dobesedno zmeša!) in se včasih preprosto uživati ter uživati v lepem razgledu, nepozabnem trenutku in življenju, kako zelo svetlobno onesnažen je naš planet, ki ga dušimo z nepotrebnim. Pa tudi, da divjina včasih ni tako zelo divja in neokrnjena, ampak zgolj drugačna.
Avtorica svoje dojemanje narave (divjine) odlično preslika na naša življenja. Povezanost volčjega krdela, prilagodljivost kojotov, spopadanje s strahom s pomočjo grizlijev, nežnost bizonov, vsa ta izginjajoča lepota … človek bi moral v sebi najti divjo plat, povezanost z naravo, svojo prvobitnost in začeti uživati življenje v tistem, kar ima, ne pa, da se ves čas samo žene za nečim nedosegljivim. So to sanje, popolno življenje? Ali pač izguba časa in lastne identitete? Preberite, razmislite in – ukrepajte!
Mladinska knjiga, 2021
maticpise.com 