Ringlšpil

Franjo H. Naji je napisal tranzicijski roman o Mariboru, zaobjel problematiko ne le neke generacije, ampak kar okolja. Pester nabor likov, odlično naslovljena poglavja, ogromno glasbenih citatov in ena tistih knjig, ob kateri pravzaprav lahko le žalostno prikimaš in se vprašaš, ali res ni moglo biti drugače.

Med branjem knjige Ringlšpil, ki se bolj ali manj dogaja v Mariboru, sem se spomnil na izjavo enega kitarista, ki je pred skoraj dvema desetletjema med snovanjem enega projekta dejal: »Kompenzacije so uničile Štajersko. In Ljubljana je naslednja.« Takrat se mi sanjalo ni, kako bi lahko nadgradnja (tj. kompenzacija) nekdaj delujočega sistema (tj. blagovna menjava) lahko bila tako usodna. No, že v naslednji službi sem se redno spopadal z urejanjem in dogovarjanjem kompenzacij in kmalu prišel do spoznanja, da smo pač v 21. stoletju in ker moram plačevati položnice in kredite, tega pač ne morem kompenzirati. Potrebujem denar. Tega pa pri kompenzacijah ni oz. obstaja samo na računih. Medijski svet in še marsikaj z njim povezanega je začel propadati prav na ta način. No, pa Ringlšpil ni roman o tem, ampak o tranziciji, ki se je dogajala prej – konec osemdesetih in v prvi polovici devetdesetih. Esad Babačić je v spremni besedi zapisal, da tako poštenega tranzicijskega romana ni uspelo napisati nobenemu Ljubljančanu. Ljubljančanu ne, Logatčanu pač. Podoben, pa čeprav drugačen je prvenec Boruta Marolta, pevca Niet, Kako se znebiti trupla. S tranzicijo, tisto gospodarsko, se ukvarja tudi Vasja Jager v na tem knjižnem slogu že predstavljenem romanu Cajhn.

Maribor, torej. Glavni junak Dejan, njegovo dekle Vesna in pisana četa prijateljev, znancev, sorodnikov. Zemljevid mariborskega klubskega dogajanja v tistem obdobju. Obeti in razbite sanje o boljšem in lepšem življenju. Sumljive poslovne priložnosti (beri: propadel hiter zaslužek). Alkohol in še več drog. Mešani zakoni, propadajoča industrija. Kup filozofiranja, prepiranja, pretepanja, halucinacij, izgubljenih dni in noči ter iskanja samih sebe.

Poglavja nosijo naslove verzov posameznih izvajalcev – od Alice in Chains in Pearl Jam, do Cypress Hill in Miladojka Youneed, od EKV do Balaševića. Ringišpil slednjega je nekakšna rdeča nit romana, kar je jasno tudi iz naslova in v katerem je seveda odlično ujeto hrepenenje po nečem boljšem in lepšem, vse skupaj pa je seveda oplemeniteno z ljubeznijo. Ljubezen je tista, ki glavnega junaka Dejana vleče naprej, a kaj, ko ves čas sumi, da si Vesno deli vsaj z Majkom, poleg tega pa je vse bolj odvisna od drog. In ne, ne pomaga ji niti to, da prihaja iz premožne družine in ima vse, kar ji srce poželi. Dejan nima nič od tistega, kar si želi njegovo srce – v njem divjajo mladostniški viharji, a delal ne bi, študiral še manj, predvsem pa noče iti po poti svojih staršev, ki nimata nič od življenj. Skrbi in dolgove.

Prehod iz (pozno) najstniškega v odraslo življenje je že tako zahteven in težaven, za generacijo, ki je v tistem solidnem jugoslovanskem socializmu lahko povsem normalno živela, je bilo vse skupaj zagotovo še težje. Ni bilo popolno in bila je represija, pravzaprav je bila vsaka roka veliko težja in kazen ostrejša, a bile so službe, bila so stanovanja, glasba, druženje, ni bilo meja in pomanjkanja. In potem so se začele težave, ki so jih morda še najbolj občutili prav odraščajoči, ki so izhod in uteho iskali v očitno lahko dosegljivih prepovedanih substancah, sumljivih oblikah zaslužka in ki so lahko zgolj spremljali propad vsega okrog sebe. Dejanu ni lahko in vsak žarek upanja kaj hitro ugasne in znova ga pogoltne tema. Tema, tista večna, pogoltne mnoge iz njegove družbe, tako kot je pogoltnila člane EKV. Ostajajo verzi, pesmi, spomini na koncerte, celo neka na pol sanjska občutenja, a nič več kot to. Ostane tudi upanje na boljši jutri, ki ga morda nikoli ne bo.

In naj za konec izpostavim še tri sicer malenkosti, ki pa so me zmotile in me neprijetno presenetile. Napačno zapisovanje imen – Curt Cobain in Eddie Wedder in celo popolnoma napačno ime glavnega igralca v filmu Singles (Ne meč’te se stran), kjer ni igral Matt Damon, ampak Matt Dillon, v takšno zares berljivo in odlično zapisano knjigo, ne sodijo. Kot priseljenega Ljubljančana me ne moti štajerščina, ker preprosto sodi v to okolje in knjigo, navdušen sem nad omembami odličnih glasbenih skupin (izpostaviti recimo Miladojko ali pa Res Nullius, konec koncev tudi takrat ne ravno priljubljenega Balaševića, saj so vsi, na Štajerskem pa sploh, bolj igrali na klasično jugonostalgijo z Bijelo dugme in Ribljo Čorbo) in tudi dejstvo, da se je avtor izognil kakršnemukoli obračunavanju z Ljubljano, je ravno tako dodana vrednost. In seveda, kot se na koncu vpraša Esad – vprašanje je, kdaj bo počilo v Mariboru, da bo počilo tudi v Ljubljani. Vprašanje časa …

Knjiga, ki jo je vredno prebrati in se prepustiti spominom. Naj ste Jugoslovan, jugonostalgik ali pač nekdo, ki o tistih časih kaj ve zgolj iz pripovedi in knjig. Bili so to povsem drugačni časi, ko se je dogajalo in zgodilo marsikaj.

Litera, 2021