O ljubezni, batinah in revoluciji

O ljubezni, batinah in revoluciji

Nora Verde (psevdonim hrvaške avtorice Antonele Marušić) je v omenjeni zbirki zbrala devet kratkih zgodb, kjer v ospredje postavlja ženske in njihov vsakdanji boj. Boj za sprejemanje drugačnosti, a ne le iz pogleda nedolžne opazovalke, ampak spremljamo boj iz prve bojne vrste.

O ljubezni, batinah in revoluciji že z naslovom pove veliko – v večini primerov ne gre za zgodbe s rečnim koncem, večina ima konec bolj nedorečen in bralcu pušča prosto pot, vsekakor pa je vsebina zgodb običajna in pretresljiva. Prikrita revščina, duševne bolezni, patriarhat in nerazumevajoča okolice, desničarsko nasilje, (ne)sprejemanje istospolne skupnosti in mučna razkrivanja spolne identitete.

Že prva zgodba – Ti kar!, bralca pretrese, ko spremljamo mlado ženske, vajeno nekega običajnega življenja, ki po izgubi zaposlitve išče priložnost za preprost in recimo časten zaslužek. Koncert, velike plastične vrečke in pobiranje odpadne embalaže. Seveda mnogi hodimo na hrvaško morje in vemo, poznamo zgodbe, kako so nekateri z zbiranjem odpadne embalaže zaslužili. Pol kune za vsako plastenko ali pločevinko, a če vse skupaj potegnemo na neko povprečno plačo ali recimo znesek 1000 evrov, to pomeni, da je treba mesečno zbrati okoli 15 tisoč kosov odpadne embalaže. In na Hrvaškem je precejšnja revščina, delovnih mest je še manj kot pri nas in v tej »smetarski« vnemi ni nihče sam. Ampak, avtorica ne moralizira, kamor je zdaj potegnilo mene – to je le ena od (resničnih) zgodb.

O čemer sem od nekdaj hotela pisati je dokaj tipična zgodba o težki moški roki, ki jo glavna junakinja zgodbe prenaša leto za letom. Zakaj? Ker ne zna biti tiho in ne sklanja glave. Pa je prav, da se je sprijaznila z udarci? A kot pravi sama – kljubovanje je njen edini kapital za življenje. Prazniki prinaša zgodbo upokojene kuharice Manje, ki postane čistilka, kuharica in deklica za vse premožne družine Sertić in ko se nekoč odpravijo na praznike, ona ne skrbi le za red v njihovem 90 kvadratnih metrov velikem stanovanju, ampak tam tisti čas živi. Brez njihove vednosti, seveda. Njeno življenje in stanovanje sta brezvezna, dolgočasna, brez vonja in okusa, to pa je nekaj povsem drugačnega. To je tisto pravo! A vsakih praznikov je nekoč konec, Manjinih celo predčasno …

Obisk je ena bolj pretresljivih zgodb, v kateri se soočimo z duševno boleznijo drugačne, a priljubljene učiteljice Lerotić, ki je zaradi težav z ledvicami ni v šolo, otroci pa jo seveda pogrešajo in se je odločijo obiskati. A obisk se sprevrže v katastrofo, ko jih učiteljica zaklene v stanovanje in sooči s svojo temno in še temnejšo platjo. Aktualna in v skladu s časom se zdi tudi Voriorka o inteligentni in uspešni mladenki Mileni, ki prosti čas najraje preživlja v skvotu, kjer se s še tremi somišljeniki odločijo izvesti gverilsko nočno akcijo in Zagreb očistiti nacistične propagande. A kmalu postane jasno, da bo za Voriorka, vedno drugačno in zasmehovano dekle, noč daljša kot sicer …      

Barve so ena krajših zgodb, prežeta z barvami in tematiko mavrične oz. LGBT zastave, pohoda za ponos, ki le redko mine brez izgredov in težav. Ljubezen v času ebole je prežeta s strašnimi epidemijami – začne se z ebolo in konča s korono, vmes pa spremljamo utapljanje v alkoholu in nerazumevanje v tem vsekakor ne najbolj primernem načinu iskanja rešitev. Čas je na najini strani je zgodba lezbičnega para, najbrž spet podobna številnim drugim zgodba. Dve osebi se imata radi, se spoštujeta, živita skupaj, a vse skupaj je še vedno zelo skrito oz. prikrito, vsaj družini. Težko je biti potem nekomu, pa čeprav zgolj za eno popoldne na teden, prijateljica, cimra ali sodelavka. Če pa ve, da je veliko več kot to. In kar so sprva le sanje …

Zaključna Poligon za nevoznike je malo bolj optimistična in vedra, pa čeprav izhaja iz zoprne otroške travme, ko je bila naša junakinja ena od zgolj treh, ki ni znala voziti kolesa in se je pred sošolci smešila na kolesu s pomožnimi kolesci. Sramota, strah, pomanjkanje samozavesti in osamljenost. Drugačnost. A vsega tega je konec, ko spozna Teno

Pri posameznih zgodbah sem povedal več, drugje manj. Velja izpostaviti še, da je morala prevajalka Suzana Tratnik (tudi sama sicer velika aktivistka LGBT+ skupnosti) pri posameznih prevodih hrvaških dialektov potruditi, ohraniti »žmoht« in najti ustrezno nadomestilo v slovenskih jezikovnih in narečnih značilnostih. Preverite, kako ji je uspelo. O ljubezni, batinah in revoluciji je knjiga, o kateri ne bi smeli govoriti in razmišljati preveč lahkotno, pa čeprav so mnoge zgodbe prežete z dobršno mero humorja, pa tudi sarkazma in cinizma. Tematike so resne in jih je treba kot takšne tudi obravnavati.

Rating: 4 out of 5.

Goga, 2021

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: