Fronta

Fronta

Fronta je mladinski roman, ki bi ga morali vsekakor prebrati tudi starši, pripoveduje pa o skupini petih srednješolcev, kameradov, ki jih druži aplikacija Fronta in nepozabna dogodivščina, ki bo za vedno zarezala v njihova življenja.

Neli K. Filipić je znana po svojih delih za mladostniške bralce, v katerih je ostra, iskrena in predvsem sodobna (po)pisovalka in pripovedovalka življenj današnje generacije mladostnikov, ki je še kako drugačna od katerekoli druge doslej. Starši najstnikov boste vedeli, o čem govorim. Generacija, ki se je takorekoč rodila s pametnimi napravami oz. vsaj pametnimi telefoni, se prek njih (samo)vzgajala in brez njih ne more. Vse to odlično oriše avtorica in obenem poskrbi za še nekaj presenetljivega – v fronti staršev ni. Resnici na ljubo – tudi za najstnike ne obstajamo, razen, ko je treba plačevati račune, jim dajati denar in hrano ter jih – pozor, pozor!; reševati iz težav.   

In naj priznam, da sem od knjige Fronta pričakoval nekaj čisto drugega, kar sem na koncu dobil. Imam skoraj 15-letnega sina, ki je znan in priljubljen (to sicer lahko vzamete pogojno) na družbenem omrežju TikTok. Njemu je sprva to prijalo, kmalu postalo tudi breme. Na lastne oči sem se prepričal, kako ga ljudje na ulici prepoznavajo, se želijo z njim fotografirati, tudi kakšen avtogram je padel in ker je bil tako zelo »cool«, so tisti drugi, ki so mu bili vsa malo nevoščljivi, to seveda vsaj malo izkoristili za to, da so se iz njega norčevali, sploh, če mu kje ni šlo po načrtih. Tam je pač moral biti nekdo, igrati »vlogo« in težko mu je bilo dopovedati, da je on za nas doma vseeno nekdo drug – sin, brat, vnuk, bratranec, nečak, … Nekdo drug, ki se ne more »vleči ven« na podlagi svoje prepoznavnosti in priljubljenosti. Vse skupaj je še dodatno botrovalo k temu, da zares težko odloži mobilni telefon iz rok, saj pač ta ves čas utripa, brni, se oglaša in njegovo celo življenje je skoncentrirano na zaslon pametne naprave. Naprave, ki je pametnejša od njega in vseh nas. Naprava, ki ga je ustvarila drugačnega, pa še sam ni točno vedel, kdo je. Pozabil je tudi, česa si želi. Malo pišem v pretekliku, sedanjiku, nedoločniku, ker je njegovo življenje vsakodnevna bitka. Bitka tudi za vse nas, seveda.

In to – kdo sem, kaj sem, kako me vidi okolica in kako se vidim sam, je pravzaprav izhodišče Fronte. Soška, Beno, Karlo, Vanja in Luna. Vsi drugačni, vsi enaki? Pravzaprav ne. Vsak od njih prihaja iz drugačnega okolja in predstavlja konglomerat sodobne družbe, kjer je vsaka drugačnost lahko priložnost za posmeh. Družbe, v kateri moraš ugajati, se zliti s tokom, pa čeprav si tako želiš izstopati, biti poseben in drugačen. Soška je tista, ki si tega najbolj želi. In ki si zaradi bogatih staršev najlažje privošči. Polbrat ji izdela aplikacijo, spletni radio, Fronto, ki pa ne zaživi in ne vpliva na življenja vrstnikov, kot si sama tega želi. Poleg glasbenih seznamov se na trenutke zdi, da je vsa vsebina Fronte en velik »fake news«. Ali je danes kaj drugega sploh zanimivo, kot lažno podajanje resničnega sveta okoli nas? Tega vsi vidimo in dojemamo po svoje, če pa vanj nekdo doda ščepec vznemirljivosti, škandal, prepir, pa je vse skupaj lahko bolj zanimivo.

Usode petih mladostnikov se prepletajo, znotraj Fronte, preko Messengerja, komunicirajo prek Snapchata in še skozi pogovor redno uporabljajo heštege, prezirajo izumetničeni, ponarejeni in lažno popolni Instagram. Vanja se bori s čustvi do zadržane in skrivnostne Lune, Beno težko brzda poželenje ob Soški, Beno in Karlo sta večino časa najboljša prijatelja, lahko pa tudi sovražnika, za Karla se zdi, da je v njem nekaj homoseksualnega, podobno bi lahko rekli tudi za Vanjo, Soška pa … velika vodja, manipulatorka, ki jo vsi (skrivaj) obožujejo in prezirajo, gre jim na živce, a je obenem lepilo, ki jih skozi to usodno poletje drži skupaj.

In ko se v medijih pojavi novica, da starši pogrešajo oz. da je izginil fant z nenavadnim imenom Sever Jug, se Soška odloči, da ga bodo oni našli. Kje in kako, bodo seveda izvedeli prek Fronte. Iskanje ni najbolj preprosto, vse skupaj se postavi na glavo po nepričakovani zabavi ob Ljubljanici, kjer je veliko alkohola, drog, hormonov, čustev in nedovoljenega. In potem Severja Juga vsak vidi, srečuje in dojema drugače – Luna je tisti večer z njim ljubimkala, Soška ga je kasneje srečala na obrežju Ljubljanice, ko se ji je predstavil kot Pica pica (latinsko ime za srako), Karlo ga spozna kot simpatičnega prodajalca Petka v antikvariatu, ko išče nadomestilo za izgubljeni Marxov Komunistični manifest in Beno kot Srako. Pušča jim nenavadna sporočila, uganke in namige in pravzaprav prevzame Soškino nalogo lepila – postane tisto bistvo, ki jih celo poletje druži, da ga besno zasledujejo in iščejo, a je vedno korak pred njimi.

Vse do usodne odločitve, da se za njim (brez vednosti staršev) podajo na drug konec Slovenije, a na vlaku ostanejo brez telefonov in tako so prepuščeni življenju v nepričakovano založeni in opremljeni koči sredi gozda. Prepričani so, da je vse to zanje pripravil on, skrivnostni Sever jug s še nekaj imeni. Analogno življenje jim sprva predstavlja težavo, oviro, nato izziv in na koncu celo užitek. Začnejo se pogovarjati in spoznavati, kdo in kaj so. Ni preprosto.

Vse do res divjega in nepričakovanega preobrata, ki vas bo osupnil. Nihče pravzaprav ni tisto, za kar se izdaja. Tudi Fronta je veliko več kot le spletni radio oz. aplikacija. Pet mladostnikov in konglomerat družbe, ki razpada in se razkraja. Zato, ker nam je vse na dosegu roke, ker smo pozabili, kdo smo in kaj smo. Zato, ker slepo verjamemo in zaupamo in smo potem presenečeni, ker je pač drugače … nadaljevanje (menda) sledi.

Rating: 5 out of 5.

Cankarjeva založba, 2021

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: