Molitve za ugrabljene

Molitve za ugrabljene

Pretresljiva pripoved, kjer je ugrabljenih, izginulih in pobeglih veliko, neposrednih molitev pa bolj malo. Dogajanje je postavljeno v Mehiko, ki jo tako ali drugače obvladujejo narkokarteli, s katerimi ni šale. To so pač ljudje, ki najprej streljajo in šele potem sprašujejo, če sploh.

Jennifer Clement je borka za človekove pravice in svobodo govora, ki je z romanom Molitve za ugrabljene dregnila v osir. Seveda ne na dokumentarni način, kot je to z Gomoro storil Saviano, a dovolj podrobno in pretresljivo, da zapisano marsikomu ne bo všeč. Obenem tako zelo pristno in doživeto, da je privlačnost prepoznal eden od gigantov in o tem posnel igrano-dokumentarni film.

Glavna junakinja je Ladydi Garcia Martinez. Ob njenem rojstvu si njena mama – tako kot mame vseh drugih deklic, želi, da bi se rodil fantek. Zato oznani, da se je rodil fantek. Kličejo jo Pob, strižejo jo na kratko, kasneje mora biti karseda umazana, razcapana in fantovska. Lepa dekleta pač ugrabijo – zdaj si, v naslednjem trenutku nič več. Ko se v vas pripeljejo črna vozila znamke escalades, je dvom samo en – ali bo kdo ubit ali pa odpeljan. In odpeljana so dekleta, lepa in mlada dekleta. Ubite tiste, ki jih branijo, mame, babice, tete in sestre. Kakšen hišni ljubljenček. Moških v vasi in celotni zvezni državi Guerrero takorekoč ni – vsi so odšli, v večja mesta ali ZDA, od koder sprva še pošiljajo denar, včasih celo pridejo na obisk, potem pa nič več. Da, tudi oče Ladydi je eden takšnih.

Ugrabljena dekleta postanejo spolne sužnje ali pa prostitutke, mogoče »mule«, včasih darilo in potem prve dame sinov kartelnih šefov. Redkokatera se vrne in tista, ki se, si ni več podobna. In niso le ugrabitve tisto, kar je v Mehiki nevarno – tu so še prosojni škorpijoni, ki ubijajo, nevarni pajki in strupene mravlje, pa kače strupenjače, nevarna in hitra cesta ter letala, ki s pesticidi neumorno škropijo makova polja. Le da gre večina pesticidov na naselja in tako učinkovito zastrupljajo prebivalce.

Pa to ni zgodba le o Ladydi in njeni mami ter pobeglem očetu. To je tudi zgodba o njenih prijateljicah – lepotici Pauli, ki je po lepoti prekašala celo Jennifer Lopez, takorekoč edini ugrabljeni, ki se vrne, pa jo mora mama pri petnajstih hraniti po steklenički, Marii, ki jo je Bog kaznoval z zajčjo ustnico in Estefani, katere mama zboli za rakom. To je zgodba tudi o Mariinem bratu Miguelu oziroma Mikeu, ki ravno tako postane pomemben del narkokartelskega dogajanja in v vse skupaj vplete celo Ladydi. In to je že druga zgodba, tako kot tista o silnem prijateljstvu, še močnejši ljubezni, nepričakovanih razodetjih in grozljivih zločinih. Tudi resnica o tem, zakaj je dobila ime po princesi Diani

Tisto najbolj presunljivo pa je, kako razmeroma hladno in vsakdanje avtorica oz. Ladydi pripoveduje svojo zgodbo. Seveda ve, da vsa nemoč in brezup nista dobra in da je lahko življenje drugačno, lepše. Ni normalno, da je zvezna država podobna velikanski zajčji luknji, v kateri se skrivajo mlada dekleta. Seveda države ne bi smeli obvladovati pohlepni narkokarteli in mesta ne bi smela kar tako izumirati, očetje odhajati in mame utapljati svoje žalosti v poceni pivu ter se naslednji dan iskat poslednjo trohico ponosa v luži bruhanja.

In kaj ostane drugega kot molitev? Borba.        

Rating: 4 out of 5.

Sodobnost, 2021

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: