Nenavadna pravljica, v kateri bodo uživali mlajši in starejši otroci, saj je napisana v dovolj preprostem in razumljivem jeziku, a hkrati zelo večplastna, ima kar nekaj izrazitih fantazijskih elementov in bogate ilustracije. Kdo je torej gospa Greta?
Gospa Greta je pravzaprav Margareta Strle. Njena črna trgovina menda požira otroke. Vsi se je bojijo, še odrasli. Ampak to je pravzaprav pravljica o Leni in Lenartu, ki stik z očetom vzdržujeta prek svetovnega sprejemnika, njuna mama pa je hudo preobremenjena. Sploh se zdi, da so vse družine bolj ali manj enostarševske in so otroci kar pogosto prepuščeni sami sebi. No, vse dokler Lena in Lenart ne dobita varuške, ampak to ne katerekoli. Seveda ste uganili, da bo njuna varuška postala prav Margareta Strle oziroma gospa Greta.
Najbrž naključje, da sem z otroci nekaj dni predtem gledal film o varuški McPhee in takoj pomislil nanj. Silhueta, nek čarovniški pridih, sprehajalna palica, spreminjajoča se barva oči, načelnost in odločnost (nekateri bodo rekli starokopitnost) in še kaj … Predvsem spreminjajoča se barva oči je tisto, kar najprej opazi Lena, še bolj pa je presenečena in osupla nad tem, koliko skrivnosti pozna gospa Greta?! In to skrivnosti, ki jih je ona delila samo z očkom ali pa celo to ne – o nekaterih je samo razmišljala.
Potem pa neke noči Lena in Lenart prestopita prag vrat, za katere bi bilo najbrž boljše, da bi ostala zaprta. Črna vrata, ki vodijo v Onkrajino. Dežela, ki je seveda izmišljena, saj jima je o njej pripovedoval oče in on si je znal stvari res imenitno izmišljevat in še bolje pripovedovat. Ampak Onkrajina obstaja in Ostrozobarčki tudi. Ostrozobarčki so, v nasprotju s svojim imenom, troli, ki otroke radi silijo k sladkanju s čokolado in zahtevajo, da se z njimi pogovarjaš v rimah. In to še ni vse – spoznata tudi lisjaka Srebrne solze, Lenart v velikanskem skladišču najde svojo dolgo izgubljeno žirafo Filibalda in … izvedela bosta tudi resnico o gospe Greti ter njeni črni prodajalni.
Osebno sem pogrešal oz. pričakoval razjasnitev, kaj se je pravzaprav zgodilo z njunim očetom – ali jih je zapustil in odšel živet daleč stran, otroka pa njegov glas poslušata prek radijskega sprejemnika in oddaj, ali je ta mali tranzistor zgolj spomin (očetovo darilo) nanj in je morda umrl … veliko vprašanj in tudi možnih odgovorov. Tudi ta povezanost z gospo Greto in dogajanje v Onkrajini odraslim (ali vsaj starejšim) bralcem ponuja mnogo širšo sliko.
Presenetljiva in nepredvidljiva pravljica, ki utegne presenetiti celo odrasle bralce, ki bodo sklepali po svoje in zgodbo najverjetneje vodili v povsem drugo smer. Sam sem ves čas slutil tesno povezanost med gospo Greto in otrokovim očetom, pa se na koncu izkaže, da ni čisto tako. Pravljica, ki ima v sebi nekaj dahlovskega, pa tudi gaimanovskega, prikimal bi ji najbrž tudi Pratchett. Pomembno pa je seveda to, da bodo otroci razmišljali – o sprejemanju drugačnega, svetu domišljije in tem, kako včasih niso takšne, kot se zdijo na prvi pogled.
Sodobnost, 2021
maticpise.com 