Lisičja luna

Lisičja luna

Zanimiva slikanica Maše Ogrizek bi bila zlahka tudi kakšna indijanska legenda. Otroci izginejo, se znajdejo v čarobnem gozdu in začnejo počasi prevzemati podobo različnih živali. Iščejo svoje pleme in svoj prostor pod soncem, iščejo sebe … se bodo našli in, ali bodo našli pot nazaj domov?

Priznam, da me je kot zaljubljenca v vse, kar je povezano z indijansko (kako zoprn je še vedno ta izraz, a ga še vedno uporabljam?!) tematiko, že sam naslov Lisičja luna takoj pritegnil. No, in pa čudovita naslovnica, ki jo je – tako kot res odlične ilustracije v notranjosti, ustvarila Tina Dobrajc. Knjiga je namenjena starejšim od 9. leta in jo bodo mlajši težko razumeli, saj so liki precej večplastni, zgodba zahtevna in tudi konec je daleč od enoznačnega.

Zaplet je preprost – Zojina mama mora v nočno dežurstvo, deklica pa spleza skozi okno, saj se ustraši za njunega mačka Brez imena (ker sta mačka dobili skupaj s hišo, mu nista mogli dati novega imena), med vejami visokega hrasta pa zagleda dvoje žarečih oči in omahne v globino. Mimogrede – ta visoki hrast raste skozi njuno hišo! Njen padec prestreže velik črn ptič z rogovjem, ki jo odnese globoko v gozd. Na prostrani gozdni jasi Zoja zagleda enigmatično starko, ne more pa niti mimo dveh sprememb na svojem telesu – majhnih ušesk na glavi in košatega repa. Gre za sanje ali je nadaljevanje zgodbe resnično?  

Rogata čarovnica Injami je modra starka, ki je dala otroke pripeljati v gozd. Glavni so Zoja, deklica-lisica, Medeja, deklica-medvedka, Benjamin, deček-zajec, Artur, deček-dihur in Sofija, deklica-sova. Ujetniki kroga, Zimzelenega gozda znotraj Reke časa. S štirimi čuvaji – rogatim ptičem, ognjenim metuljem, hodečo ribo in krilato košuto. Vsak je tu z razlogom, svojo zgodbo. (Res Nullius so peli »Vsak od nas ima svojo zgodbo, v katero je ujet«). Drugačnost, obžalovanje, nesprejetost, osamljenost, odtujenost … avtorica zelo subtilno naslika številne razloge, s katerimi se dandanes spopadajo otroci, predvsem najstniki.

Otroci imajo le mesec dni časa, da iz gozda oziroma kroga pobegnejo, potem se bodo spremenili v živali. In rogata čarovnica ne pravi, da ne smejo oditi, le morejo ne. Prisotna je navezava na lunine mene (krog, ki izginja in je trdno sklenjen oziroma pušča prostor), ščepec čarovnije in predvsem pomembnost sprejemanja drugačnosti in sodelovanja ter potem dokaj nenavaden konec.

Vsaj na prvi pogled preprosta otroška slikanica, ki pa je izredno večplastna in bo dala misliti tudi starejšim bralcem in staršem. Imate svoje pleme in svoj prostor pod soncem?

Rating: 4 out of 5.

Miš, 2021

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: