Avtoštop

Avtoštop je sicer zadnji del (najbrž kar precej biografske) trilogije Toneta Peršaka o odraščanju v času bivše skupne države. Branje prvih dveh delov – Usedline in Preobrazbe, sicer ni nujno, boste pa najbrž malo lažje razumeli karakter.

Jack Kerouac je vsekakor prvo ime in njegov roman Na cesti prvi naslov, na katera pomislim po prebrani knjigi Avtoštop. Avtor nam sicer vsebino predstavi kot spomine nekdanjega sošolca in soimenjaka, s katerim se srečata po ne le letih, ampak kar desetletjih. Tone Tonetu izroči tipkopis z jasno željo, da bi kdaj izšel v knjižni obliki. Tone kmalu zatem umre (zaradi covida-19) in Tone Peršak prav veliko izbire nima. Morda čuti neko moralno dolžnost, obenem se bralec težko znebi občutka, da je njuna preteklost zaznamovana z nečim grenkim. Po drugi strani pa tudi ne gre mimo dejstva, da je Tone želel v svojem pisanju zapisati vse tisto, za kar njegovi bivši kolegi niso vedeli in kar na nek način pojasni njegovo življenje. Seveda pa ni nemogoče, da sta Tone Peršak in Tone ena in ista oseba …

Dogajanje romana Avtoštop je postavljeno v drugo polovico šestdesetih, ko se je po Evropi in tudi v tedanji Jugoslaviji dogajalo marsikaj. Študentski upori in demonstracije, hipijevstvo, beatlemanija in trume mladih, ki so potovali sem ter tja po Evropi (z iztegnjenim palcem) in iskali … sebe, ljubezen, priložnost, prihodnost, drugačnost. In eden od njih je bil tudi Tone, ki je iz skoraj eksistencialne krize (kot študent poleti ni mogel bivati v študentskem domu, običajnega stalnega doma pa ni imel) odšel na pot in sicer z dvema jasnima ciljema – priti do Stockholma in tam poiskati slavnega režiserja Ingmarja Bergmana ter nato še do Avignona, neko obdobje začasno papeško domovanje in prizorišče vsakoletnega poletnega festivala umetnosti.

Tone je študent filozofije in primerjalne književnosti, torej razgledan, načitan in kozmopolitski mladenič, a z žalostnim otroštvom. Eden od mnogih nezakonskih otrok, očeta ni nikoli poznal, mamo ima v spominu kot dninarko, s katero sta se selila od hiše do hiše in bila pravzaprav vedno brez lastne strehe nad glavo, prepuščena dobroti drugih ljudi ali sorodnikov, s katerim se je mati hitro sprla. Omeni še polbrata, za katerega se zdi, da je bil dolgo časa njegov vzor, a tudi tu je kar nekaj nejasnosti in megle. Tone se, po kratkem izletu prejšnje leto v drage Benetke, tokrat odločiti priti vse do Skandinavije in nato prek Švice do Francije in nazaj domov. Seveda ne gre le za pot in cilj, ampak predvsem za iskanje, saj Tone ne ve čisto točno, kdo je in komu pripada, česa si želi …

In odide – prek Avstrije in Nemčije do Danske, na Švedsko in potem nazaj prek Švice do Francije in skozi Italijo »domov«. Vmes se mu zgodi marsikaj. Skoraj, ampak res skoraj spozna Bergmana. No, v bistvu si ogleda njegov zadnji film, ki do Slovenije še ni prišel. Vidi grad, ki je navdahnil Shakespearovega Hamleta. Foživi tudi Avignon in tako želeni festival.

Vso to pot opravi »na avtoštop« in ni mu vedno lahko. Včasih ob cesti stoji le nekaj minut, drugič ure in ure, lačen, žejen, zaspan in utrujen, s polnim mehurjem in seveda kopico nenavadnih sopotnikov. Od filozofsko razpoloženih in zelo izobraženih šoferjev kamionov, za katere se sprva zdi, da ne znajo šteti več kot do tri. Pa potem do takšnih, ki se brez kančka sramu hvalijo s svojimi posteljnimi veščinami (z ženo ali ljubicami) in gredo pri tem v podrobnosti in vse do tistih, ki mlademu študentu odkrito namignejo, da si želijo z njim spolnih odnosov. Nekateri so bolj ali manj ves čas tiho in drugi tiho ne znajo biti. Eni govorijo o sebi in drugi sprašujejo ter hočejo vedeti vse o njem. So takšni, ki so ga pripravljeni voziti čez nekaj držav in tisti, ki ga peljejo le nekaj kilometrov oz. do naslednjega izvoza.

Branje je seveda zanimivo, saj ponuja vpogled v Jugoslavijo (in Slovenijo) nekega drugega časa, socialističnega oz. komunističnega. Časa za železno zaveso in Tone ima veliko dela, da svojim sopotnikom oz. voznikom razlaga vse mogoče – od tega, kako je v šolah in na fakultetah, kako stoji naše gospodarstvo in kam se splača iti na dopust ter vse do podrobnih vprašanj o politični ureditvi, omejitvah in človekovih pravicah.

Potovanje oz. iskanje Toneta pošteno utrudi in kratke ter nemirne noči z le malo spanca, sploh pa udobnega, začnejo terjati svoj davek. Iz Francije do Italije in nato domov odide z vlakom, saj mu je po zaslugi nekaj dobrih »štopov« uspelo tudi nekaj privarčevati. Pač, za vozovnico domov oz. v Slovenijo, saj doma še vedno nima. Kaj oz. koga najde? Sebe? Morda. Dom? Hja … Lepši in boljši jutri? Vrnili se boste, še enkrat prebrali uvodno poglavje in presodili sami. Berljiv roman, kakršnih pri nas ni veliko, bi se pa z njim zagotovo odlično poistovetili moji starši.

Litera, 2021