Kraj, kjer se izpolnijo vse vaše želje

Kraj, kjer se izpolnijo vse vaše želje

Miha Mazzini je kot kolumnist eden tistih, s katerim se strinjaš ali pa ne. Neke srednje poti skoraj ni, kar je težje reči za njegove knjige, ki so vsebinsko polne, razgibane in nudijo dober pogled na družbo. Njegov aktualni roman bi težko označili za aktualnega, se pa zna izkazati za brezčasnega.

Dogajanje romana Kraj, kjer se izpolnijo vse vaše želje ni določen. Tudi čas bi težko določili, čeprav je jasno, da gre za obdobje po finančni krizi in da Evropo že »ogrožajo« migranti. Kraj iz naslova pač ni kraj kot tak, ampak prostor – nakupovalni center. Največji, najboljši, najpopolnejši, pač naj. Le da tega kraja ni, so le ruševine, prazen oklep nečesa, kar naj bi bilo, sanjsko in popolno, pa se je spremenilo v nočno moro nočnih mor. Brezposelni, ena trgovina in ena gostilna, ena tovarna (kjer šivajo avtomobilske prevleke) v dolgovih do vratu in čez ter bore malo upanja. Mladi obupujejo in bežijo, starejši životarijo, ostajajo in upajo na boljše čase.

Siva eminenca mesta je Jože, nekdanji lastnik tovarne in župan, ki je prebivalce prepričal, da so vložili vse, kar so imeli, v popolni nakupovalni center, ki ga potem ni bilo. Ker finančna kriza. In čeprav je Jože lastništvo in odgovornost za tovarno, ki je pravzaprav edini vir zaslužka za večino prebivalcev, prenesel na brata Toneta, ta pa na pretkanega Delovodjo, čuti odgovornost. Sprva se sicer zdi, da je zaprt v nek svoj svet in da mu je popolnoma vseeno, a na neki točki pride do ideje, kako domače mesto prebuditi, oživiti in poskrbeti za razcvet. Postali bodo zatočišče za številne begunce, ki prihajajo z juga in želijo naprej, boljšemu jutri naproti … zavrnejo jih, a Jože se ne preda! A je vse skupaj pravzaprav račun brez krčmarja …

Pasivni Tone in njegova zvesta tajnica Magda, pa Delovodja, ki sovraži vse v tovarni in mestu ter išče način, da bi postal lastnik tovarne, hkrati zelo rad spolno izkorišča dekleta, ki v njem vseeno vidijo nekaj več. Na drugi strani je že omenjeni Jože z močno odtujeno ženo Marijo, a zgodba postane zanimiva, ko se v mesto najprej vrne sin Marko. Priznan in čislan (vojni) fotograf, ki želi svojo zahajajočo kariero spraviti nazaj v neke normalne tirnice. A se izkaže, da tudi njegov svet ni tako popoln. In potem presenečenje vseh presenečenj – v mesto se vrne še hči Tanja.

Hči, ki se je je lastni oče odrekel zaradi pohujšljivih fotografij, ki jih je posnela za čas svoje sicer uspešne, a že docela pozabljene manekenske kariere. A ne pride sama – z njo je njen sin Emir, sad nesrečne ljubezni med Tanjo in temnopoltim ljubimcem. Ja, deček je temnopolt. Kar v mestu ni posebej dobro sprejeto in v pisanju boste lahko prepoznali kar nekaj očitnih protibegunskih in rasno nestrpnih političnih (pa tudi ljudskih) puhlic. Ki smo jih prebivalci tega niti ne tako velikega evropskega mesta Slovenija žal vajeni. Za dečka Emirja je ta svet nekaj povsem drugega, enako ljudje in njihovo razmišljanje, a mu je v uteho in oporo LEGO obesek čarovnika Merlina. Dedek in deček sicer počasi, a zanesljivo tketa tesno vez, ki je skrhajo niti posamezne provokacije nekaterih prebivalcev.

Marko vse več časa preživlja v lokalni gostilni in postaja prava zvezda in se svoje fotografske kariere in naloge le še spominja. Po drugi strani si Tanja želi povratka v manekenske vode, a ve, da to še zdaleč ne bo preprosto. Čuti, da jo mesto zavrača, predvsem zaradi Emirja in sumi, da ima tudi oče nekaj za bregom. Svoje načrte – tako s tovarno, delavkami kot tudi še vedno privlačno Tanjo ima tudi Delovodja, a tudi njegovi načrti kmalu skrenejo v drugo, napačno smer. Za noben lik ne moremo trditi, da je izrazito pozitiven, kvečjem so bolj ali manj negativni.

Zgodbo beremo skozi oči vsakega od omenjenih likov, kar ji daje posebno dinamiko in tudi vpogled v posamezen lik. Razgibana, zelo aktualna in predvsem pretresljiva pripoved, ki odlično odstira lažno popolnost, ki nas spremlja na domala vsakem koraku. Kraja, kjer bi se izpolnile vse naše želje, ni. Sploh pa ni to bleščeč nakupovalni center. Komu v teh in takšnih časih verjeti in zaupati, če ne moremo lastni družini? Najbrž nikomur. V času, ko nas še vedno in vse bolj bremeni covid-19 kriza stanja duha, lahko takšno branje seveda brez večjih težav preslikamo na današnji čas, se z njim poistovetimo in ga začutimo. Ranjeni in občutljivi kot smo in s pogosto zamegljenim pogledom v obljubljeni (lažno) boljši jutri.

Rating: 4 out of 5.

Goga, 2021

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: