Plečnik .

Biografski strip o evropskem arhitekturnem velikanu Jožetu Plečniku me je pritegnil že z naslovnico, poleg tega sem imel vedno občutek, da o Plečniku vem premalo. Enako kot tistega o Ivanu Cankarju sta tudi tega ustvarila Blaž Vurnik in Zoran Smiljanić in kar takoj lahko rečem, da sta opravila res odlično delo.

Mogoče vam tokrat predlagam, da si najprej preberete spremno besedo Blaža Vurnika in boste nekatere stvari v stripu lažje razumeli (časovno premico, ki je včasih prekinjena oz. se vrača v preteklost), koliko dela in raziskovanja je bilo potrebnega in kako pomembno je Plečnik vplival na številne kasnejše rodove – ne le arhitektov, ampak umetnikov nasplošno.

Zanimiv mi je bil pogled Plečnika postaviti v položaj (stripovskega) junaka, sam pa menim, da sta se tudi oba ustvarjalca, sploh pa Zoran Smiljanić spopadla z res konkretnim ustvarjalnim izzivom (ali kot piše Vurnik, šla sta na Triglav in se znašla na poti na Everest). Eno je namreč o Plečniku pisati, drugo je potem to prikazati skozi risbo in vse skupaj sestaviti v celoto. Njegov način razmišljanja, vplive, odločenost, raziskovanje, kombiniranje, vizije in videnja … človek dejansko na vse skupaj začne gledati drugače in šele takrat ugotovi, kako malo ve – ne le o Plečniku, ampak arhitekturi in njenem vplivu na (urbano) okolje.

Strip Plečnik . nam res prikaže lik in delo Jožeta Plečnika v vseh mogočih dimenzijah in prvoosebno – od njegovega otroštva in predvsem navezanosti (ter tudi nesoglasij) znotraj družine, dela na Dunaju, Pragi in seveda v Ljubljani ter še marsikje drugod po Evropi. Spoznamo ga kot večnega zaljubljenca v arhitekturo, ki mu je bila arhitektura ena in tudi edina ljubezen, ki je bil popolnoma predan.

Spoznamo, kako pomembno je nanj in na njegovo delo vplivalo potovanje po Italiji, predanost krščanski veri in obenem zelo kozmopolitski pogled, ki je bil sicer pogosto zazrt v zgodovino. Po eni strani je že tedaj, takorekoč sto let nazaj, veliko dal na ponovno uporabo materialov, zavedal se je pomena kulturne dediščine naših prednikov in jih spretno prepletal s (tedaj) sodobnim.

Bil je strog in odločen profesor, ki je spodbujal in nagrajeval svoje učence, jim dajal obilo priložnosti in izvemo tudi to, da so mnoga njegova dela nastala po načrtih njegovih študentov. Ni bil naklonjen novotarijam in razmišljanju, ki bi bilo pretirano drugačno od njegovega, imel je kar nekaj ostrih rivalov, nasprotnikov in zaveznikov in zaradi svojega neomajnega prepričanja v svoj prav tudi nemalo težav.

Stripovski izziv je bil seveda, kako ujeti vse linije, podobe, ideje, različne materiale, podrobnosti, ki so jih Plečnikove stvaritve polne in obenem prikazati lik kot nekaj osrednjega, pomembnega, odločnega in neuklonljivega. Ne morem se znebiti občutka, da avtorja nista naredila le stripa o Jožetu Plečniku, velikemu in pomembnemu arhitektu, ampak da je to v prvi vrsti njun poklon vsemu, kar je ustvaril in zahvala za vse, s čimer je vplival nanju.   

Stripburger / Forum Ljubljana, 2021