Zgodba zgodb ali Zabava za najmlajše je zajetna zbirka 50 zgodb (izraza pravljica rajši ne bom uporabljal), ki jih je v 17. stoletju zapisoval Neapeljčan Giambattista Basile in po katerem so se zgledovali vsi kasnejši zapisovalci ljudskih zgodb in pravljic.
Vsekakor vsakemu bralcu, ki se bo spoprijel s tole konkretno in obenem zelo berljivo knjigo, priporočam, da ne preskoči uvodnega sestavka Ane Duša Zgodba zgodb in rojstvo evropske literarne pravljice, v katerem bo izvedel ne le ogromno o samem Basileju, razlogih za nastanek te zbirke, ampak ponuja imeniten vpogled v dejansko rojstvo zapisovanja in pravljičarstva v Evropi.
In naj delček razlage navedem kar tule, saj pove veliko – »Žanr, ki ga je ustvaril Basile, je slogovni eksperiment, ki skuša slediti upovedovani snovi, hkrati pa jo ves čas tudi bolj ali manj eksplicitno komentira. To še ni pravljica, ki je v 20. stoletju postala neodtujljiv del procesa odraščanja, v katerem ima jasne vzgojne, psihološke in učne namene – Basile izkoristi tiste lastnosti enodimenzionalne realnosti, zaradi katerih ima pravljica moč, da z lučjo posveti v najtemnejše kotičke človekove duše, locira njene najbolj pritlehne, umazane in destruktivne strasti in jih postavi v dvorano ogledal, kjer jih preobrača, deformira in amplificira, dokler se groza, ki ob njih navdaja bralca, ne spremeni v odrešujoč krohot.«
Zgodba zgodb je bila napisana v neapeljščini oz. neapeljskem dialektu in tisti, ki ste recimo gledali serijo Genialna prijateljica, veste, kako zelo drugačna je neapeljščina od tiste klasične italijanščine, ampak Neapelj je v 17. stoletju nekaj pomenil in bil takorekoč prestolnica Italije. Basile, ki je veliko potoval in odlično poslušal ter zapisoval, je vse te zgodbe, med katerimi so si mnoge podobne, postavil v lokalno okolje, bralca pa bo presenetil zares bogat jezikovni prevod (globoko spoštovanje Ani Duša in Ireni Duša Draž), ničkoliko referenc in zgodovinskih podatkov, ob katerih se vam bo zvrtelo v glavi.
Zgodba zgodb je postavljena v pravljičen kontekst – nekoč je živel kralj Kosmate doline, ki je imel hči Zozo, ki se ni nikoli smejala. In ko jo nekaj celo nasmeje, sproži kletev, po kateri se bo lahko poročila samo s princem Okroglega polja, Tadeom, ki v mestni grobnici leži zaradi vilinske kletve. Zoza gre, da bi našla spečega princa in ga rešile kletve, vmes sreča vile, od njih dobiva darove in ko pride že čisto blizu, jo ukane krivonoga sužnja. A Zoza ne obupa! Plete in pleteniči, seveda s pomočjo lastne iznajdljivosti, daril dobrih vil, na roko ji gre prinčeva zagledanost, a tu je seveda še vedno njegova zdaj že žena, ki v sebi nosi njegovega otroka in ga spretno izsiljuje. Zoza vse skupaj spet obrne malce sebi v prid in z enim od darov poskrbi, da si sužnja zaželi poslušati zgodbe in Tadeu ne ostane drugega, kot da me vsemi ženskami v deželi izbere deset takšnih z največ izkušnjami, najhitrejšimi in tudi najbolj nabritimi jeziki, ki bodo njegovi ženi pet dni (do rojstva) pripovedovale zgodbe – jedli bodo, pili, se igrali, poslušali in vsak dan zaključili z eklogo.
In kdo so pripovedovalke? Šepava Zeza, skrivljena Cecca, golšasta Meneca, surlasta Tolla, grbasta Popa, slinasta Antonella, žnablasta Ciulla, škilasta Paola, ofucana Ciommetella in usrana Iacova. In najbrž vam že ti osnovni opisi dajo vedeti, kako bogat in raznolik je jezik v Zgodbi zgodb, pa to seveda ni še nič. Izbrane ženske si potem pet dni izmenjujejo svoj prostor pod prinčevi soncem in na nek način tekmujejo, katera bo zbrano občinstvo bolj prevzela, navdušila, osupnila, šokirala, očarala ali prestrašila z izbrano zgodbo.
V središču zgodb so, kot je pravljicam v navadi kralji in kraljice, princi in princese, pa seveda povsem običajni smrtniki, praviloma precej revni – hčere in sinovi, seveda v pravljičnih številih od tri naprej, zlobne mačehe in oklevajoči očetje, vile, grdine in grdobci, živali z nenavadnimi (pravljičnimi) sposobnostmi, coprnije in uroki ter še kaj. Nesrečne ljubezni, ljubosumje, pregovorna nesposobnost, maščevanje, prevare in pa seveda ljudska spretnost in iznajdljivost, pogosto kup sreče ali pač naključij, umori, poljubi in kar veliko mesenosti. Navdušili so me domiselni in prispodob polni opisi sončnih vzhodov in zahodov ter noči, pa tudi posamezne žalitve so naravnost neverjetne in dah jemajoče.
Ampak, če vas zanima, od kod izvirajo – sicer mnogo bolj grobi, odrasli, vulgarni in brez dlake na jeziku; Janko in Metka, Zlatolaska, Mestni godci, Obuti maček, Trnuljčica, Sneguljčica, Pepelka in še mnogi drugi, potem imate tule zbrane takorekoč vse. Basile je vplival in serviral številne zgodbe, ki so jih kasneje v olepšani in otrokom prijaznejši različici zapisovali Perrault, Calvino, brata Grimm in drugi zapisovalci ljudskih zgodb.
No, in če se Zgodba zgodb začne z nesrečno Zozo, sužnjo in Tadeom, se z njimi seveda tudi zaključi. Pravljično, in brez dlake na jeziku. Imenitna knjiga oz. zbirka pravljic, ki naj je nikakor ne berejo vaši otroci, vi pa boste zagotovo uživali.
Goga, 2022
maticpise.com 