Avtofikcijski, esejistični roman izpod peresa Dijane Matković, ki vam bo dal misliti. O drugačnosti, izgubljenosti, iskanju in odkrivanju, pisateljski oz. ustvarjalni blokadi, stereotipih, družini, prijateljih, izobrazbi in še čem. Na način, ki bo mnogim tuj, nekaterim pa še kako znan.
Del Dijane Matković nisem poznal, me je pa na tiskovni konferenci ob predstavitvi knjige presenetila in prevzela s pristopom, iskrenostjo in odločnostjo. Občutek sem imel, da gledam razigrano dekle, ki pa so jo skalile mnogotere bitke. In ja, ima mladostno, skoraj najstniško energijo ter kot mi je postalo jasno že po nekaj prebranih straneh, obilo življenjskih izkušenj.
Zakaj ne pišem je razdeljena na tri dele in čeprav se morda sprva zdi, da razdelitev nima smisla, je to le še ena od mnogih morebitnih zmot. Če v prvem delu spoznavamo avtorico, njene težave in številne preizkušnje, se v drugem spopademo z njenim ustvarjalnim egom (ki to sicer ni) in v tretjem imenitnim povzetkom, zakaj (ne) piše. Moram priznati, da nikoli prej nisem pomislil na to, da bi nekoga bral – ali pa ne; glede na to, kdo je, kaj je oz. kako se piše. Mogoče imam tukaj celo šibko točko in če vidim, da gledam v delo avtorja, ki bo prežeto s patosom, humorjem, iskrenostjo, spontanostjo in pač »balkanskim šmekom« (Esad, so to tvoje besede, kajne?), hitro podležem. In ja, še enkrat več zatrdim, da z užitkom berem Babačića in Vojnovića, očitno tudi Matković, da me brez vnaprejšnjega razmišljanja prepričajo Šehić, Burić, Stanišić, da v to kategorijo bržkone sodi tudi Bastašić in še kdo. Sem rabil kdaj razmišljat, ko je novo ploščo izdal Đorđe Balašević? Ne, vedel sem, da bo odlična.
Dijana Matković je sicer nekaj posebnega in drugačnega. Pripadava skoraj isti generaciji (Dijana je malenkost mlajša) in s podobno izhodiščno zgodbo, kar bo ona najbrž zanikala, a naj razložim … Njena starša in tako posledična tudi ona (pa čeprav rojena v Sloveniji) prihajajo »od dol«, včasih smo jim rekli »bosanci«, potem so postali »čefurji«. In kot taki se ves čas spopadajo s stereotipi, ki so jih žal v naše zavedanje vcepili kar sami. Lahko so čistilke, medicinske sestre, nočni čuvaji in vratarji, nogometaši, sprevodniki, vozniki avtobusov, zidarji, peki, odnašalci smeti, … ne morejo biti pesniki, glasbeniki, filozofi, pisatelji, profesorji, direktorji, nikakor ne smejo izstopati, vsaj v pozitivno ne. In če jaz v priimku nisem imel -ić, sem pač prihajal iz delavske družine in v zibko mi je bilo položeno, da karkoli bom imel, bom dobil z lastnim delom. Ne morem biti direktor, profesor, filozof, smučar ali tenisač, odvetnik, doktor česarkoli …
A oba z Dijano sva prvo zatočišče našla v lokalni knjižnici, v literaturi. Potem v glasbi – ona v rejvu, jaz v (starem) rocku. Če bi se v mladostniških letih srečala na ulici, bi se drug drugemu zagotovo izognila v najširšem možnem loku. Tako čudna, tako drugačna. Tako zelo podobna. Oba sva iskala izhod iz neke slepe ulice predsodkov, stereotipov in zaznamovanosti. Tolkla z glavo v zid, iskala izhod iz slepe ulice, se spotikala, preskakovala in padala prek vedno novih in novih polen … pač črni ovci, vsak v svoji čredi in na svoj način črna.
Vse to, kar Dijana piše v Zakaj ne pišem, razumem. Šel sem skozi podobne procese in še vedno sem v tem stanju. Moral bi pisati, ker vem, da je to tisto, kar v življenju potrebujem. Ampak ne pišem. No, ne pišem knjige, ampak o knjigah. Pišem to, kar berete. Želim pa si pisati nekaj povsem drugačnega. Ampak čas očitno ne pravi. In če je Dijana zato, da je znova prišla na pot pisanja, prevajala, urednikovala in tu pa tam napisala kakšen esej ter svojo »travmo« in blokado izvrstno umestila v knjigo, sam berem, berem in berem ter pišem o prebranem. Številni citati, mnenja, (avto)refleksije, nemoč in občutenja, zmote in pogledi. Se spomnite Balaševića, kako je na enem koncertu razlagal, kako ravna je Vojvodina, da se mu nekateri pogledi še kar niso vrnili, pri nas pa povsod stoji kakšen hrib in – bang!; pogled se ti mimogrede vrne.
Dijana je mojstrica ne le besede, ampak tudi snovanja. Še enkrat več se mi dogaja, da se po prebranem sprašujem, kdo neki bi hotel brati kaj, kar bom napisal jaz. Zakaj? Tam zunaj je toliko odličnih avtorjev in avtoric, ki jim ne sežem do gležnjev in preprosto nimam »tistega nekaj«, ampak … ravno o tem piše v Zakaj ne pišem. Moraš pisati, ker je tudi tvoj glas pomemben in nosi neko zgodbo. Bom pisal? Bom. Vmes bom še veliko prebral in pisal o tem. Vse ob svojem času …
Cankarjeva založba, 2021
maticpise.com 