Najprej je bil Izbris, sledil je Zlom in sedaj še Pretres. Kyla Davis še nima miru in naslov zadnjega dela trilogije (Usojeno pripoveduje zgodbo o dogajanju pred prvo knjigo) da vedeti, da bralca čaka vznemirljivo branje, polno pretresov in presenečenj, bolj ali manj presenetljivih.
Če prvih dveh delov zanimive trilogije za mladostnike niste prebrali, vam seveda obe branji toplo priporočam – če vas zanima vsebina oz. opis brez kvarnikov, pa ju lahko najdete na povezavah v uvodnem odstavku tega opisa. Kyla Davis ni več izbrisana, ampak celo neizsledljiva. Vse bolj zmedena zaradi tega, kdo v resnici je in kakšno je njeno poslanstvo, kdo in kaj so bili njeni pravi starši, kakšna je vloga njunih novih staršev, njenega terorističnega mentorja Nica, doktor Lysander in kaj se je zgodilo z Benom.
Svoje zatočišče sprva poišče pri Macu in Aidenu, a je vsem jasno, da v Londonu ne more ostati. Pa čeprav je uradno mrtva. Najprej odide na poseg TIPO k nenavadnemu in skrivnostnemu DJ-ju, s katerim spremeni svojo identiteto, prevzame ime Riley Kain in odide v rodni Keswick, Dekliški dom Waterfall, ki ga vodi njena biološka mati, Stella Connor. Slednja jo pričakuje, čeprav je jasno, da resnične identitete ne bo smela izdati.
Dekliški dom je tipično britansko nenavaden, zaznamovan s strogim nadzorom, saj Stella vsako od deklet obravnava kot svojo hči in ker je eno že izgubila, je še toliko bolj zaščitniška, kar vsem ni po godu. Riley se hitro spoprijatelji s problematično Madison, nekoliko počasneje pa gradi odnos z materjo. Neznank in skrivnosti je veliko. Stella Connor se trudi, a spominov je v Riley čisto preveč – zakaj se ona očeta spominja povsem drugače kot mama in zakaj ni nikjer nobene njegove fotografije? Kje je album s fotografijami njenega prvega leta življenja? Zakaj ima ves čas občutek, da ji mati nekaj skriva?
Zadeva se začne počasi razkrivati, še posebej, ko na obisk pride še Stellina mama – Astrid Connor, ena najstrožjih zaredarskih nadzornik upraviteljiv za mladoletnike in najvplivnejših žensk v Veliki Britaniji. Napetost bi lahko rezali z nožem, Riley se začne spominjati vohunskih iger z očetom, hudih prepirov med staršema, Madison odpeljejo zaredarji, obenem pa odkrije sirotišnico, v kateri so premladi otroci, ki so bili očitno izbrisani in nosijo levo. Riley najprej ugiba, kdo je bil njen resnični oče in naposled izve, da tudi Stella ni njena biološka mati, ampak da je bila, recimo temu posvojena. Njena krinka počasi razpade in po mamini zaslugi ji uspe v zadnjem hipu zbežati, s fotoaparatom, polnim dokaznega gradiva zoper zaredarje in vladarje Velike Britanije. Ampak – kam sedaj?
Še enkrat več pomoč in zatočišče najde pri Aidnu, tokrat v Oxford ter spozna druge člane uporniškega gibanja PVA. In presenečenje – tam je tudi Ben! Ki se je sicer še vedno ne spominja, a se zdi, da se je znebil zaredarskega »uroka«. Riley počasi sestavlja koščke zapletene sestavljanke, še enkrat več je izdana in kot že tolikokrat doslej, se izkaže za veliko borko in upornico. Skupaj z Macom in Aidnom skujejo odličen načrt, kjer bodo padle prav vse maske.
Resnica vendarle pride na plano. Kdo sta bila njena prava starša oz. kdo je bila njena prava mati, kakšno vlogo je imela pri vsem skupaj Astrid Connor, kakšno Stella in Rileyin domnevni oče Danny ter nenazadnje, s kakšnim poslanstvom se je Lucy dogajalo vse, kar je prestala v teh nekaj letih od ugrabitve, prek izbrisa do upora. Piko na i bodo seveda postavili Nico, Tori, Ben, agent Coulson, doktor Lysander, sam predsednik vlade Gregory, Sandra Davis Armstrong, seveda neomajno zvesta Mac in Aiden, glavna beseda pa kljub vsemu pripade dekletu mnogih imen, a samo enega pravega, ki se nam razkrije čisto na koncu …
Trilogija, ki sem jo primerjal z Deklino zgodbo in ta primerjava še vedno drži. Za konec sicer lahko rečem, da avtorici pušča kar nekaj prostora za nadaljevanje, saj tudi svet rešen zaredarskega primeža, ni tako idealen, kot se sprva zdi. V današnjem času vsekakor še kako aktualno branje, ko se na eni strani spopadamo z vsemi mogočimi omejitvami in nadzorom, grožnjami in represijo, po drugi strani pa v mladini ni niti trohice upora, saj večino časa preživijo v vzporednih svetovih prek pametnih mobilnih naprav in jim je pravzaprav povsem v redu, saj ne vidijo dlje od zaslonov.
MorfemPlus, 2022
maticpise.com 