Peta osebna

Peta osebna

Igor Karlovšek je eden tistih slovenskih pisateljev, ki piše odlična dela za najstniške bralce – resnična in realistična, dramatična, ravno prav vsakdanja in s tistim kančkom neverjetnega, kar pritegne k branju.

Peta osebna, kot pove že naslov, se veliko ukvarja s košarko. Peta osebna napaka za igralca pomeni odhod v slačilnico, nekaj podobnega kot rdeč karton pri nogometu. Košarka je zadnjih pet let v izjemne porastu – naslov evropskih prvakov naše reprezentance ter meteorski (in da ne bo dvoma – zaslužen!) vzpon Luke Dončića med svetovne superzvezdnike tega športa sta poskrbela, da so košarkarska igrišča polna, predvsem fantje pa seveda sanjajo … tudi sam imam doma 15-letnega sina, ki je še do nedavnega sanjal in prepoznal sem ga v mnogih vrsticah romana Peta osebna.

Domen Kovač je velik košarkarski up, igra za klub iz Laškega in celo za državno U15 reprezentanco. Noro vadi, da bi bil še boljši in se, kljub temu, da obiskuje »šele« osmi razred, že dve leti uči španščine. Želi po stopinjah Luke Dončića – najprej v madridski Real in potem onkraj Atlantika v ligo NBA. Zdi se, da so njegove sanje precej realne in da bi uresničitev lahko preprečil le kakšen nesrečen čudež. Peta osebna.

In iz strani v strani se zdi, da si Domen nabira osebno za osebno, po mojem mnenju vmes kakšno tehnično in celo nešportno napako. Ampak priznam – navijal sem zanj in vse do zadnje strani stiskal pesti. Domnova starša sta družino spravila v sila nezavidljiv položaj – s čudnimi finančnimi mahinacijami sta kar nekaj ljudi opetnajstila, oče je – kot izvemo nekje na sredini zgodbe; celo obsojen na zaporno kazen, mama pa skuša rešiti, kar se rešiti da. A ji ni lahko. Celo tako zelo težko je, da se z Domnom vrne tja, kamor je prisegla, da je ne bo nikoli več. V rodno vas Selce blizu Železnikov. Tu jo čaka zapuščena in razpadajoča hiša pokojnih staršev, njena rojstna hiša. A jo čaka tudi veliko grdih pogledov, sklonjenih glav in obrnjenih hrbtov.

Domen ne ve zakaj, a kot zelo čuječ najstnik hitro začuti, da se mamina zgodba v Selcah pred štirinajstimi leti ni zaključila na najlepši način. Selce so za Domna povsem drug svet od recimo Laškega ali Celja. V osmem be hitro najde prijateljico v sosedovi Ani, simpatijo v njeni najboljši prijateljici Jelki, z znanjem navdušuje učitelje, s košarkarskimi veščinami pa seveda tudi trenerja športne vzgoje in košarkarske ekipe.

A zakaj ima težave z njim Anin oče in zakaj se Anina in njegova mami gledata tako grdo? Zakaj mama noče na obisk k nobenih od sorodnikov v vasi? Tudi Jelka ga mora »skrivati« in Domnu se zdi, da to ni le zaradi nagle jeze starejših bratov … potem na vrata potrkata še dva zelo jezna upnika in Domen je hitro prisiljen v odraščanje, za katerega se zdi, da ga vse bolj oddaljuje od košarkarskih igrišč in sanj. Sestaviti mora skrivnostno družinsko sliko, polno prikrivanj in zamer ter tudi presenetljivih odkritij. Finančno želi pomagati mami, čeprav ne ve kako, a jo bodo sicer odpeljali v zapor, njega pa k rejnikom. Navdušiti skavte, ki ga hodijo gledat na tekme, a je med tekmami z glavo pogosto drugje. Najstniška ljubezen je poglavje zase in kot se izkaže, tudi usodna. In seveda avtor ni mogel mimo epidemije covid-19, ki nas je v letu 2020 popolnoma ohromila in kot se vse bolj kaže – povsem spodrezala krila najstnikom.  

Kot smo pri Karlovšku že vajeni, usoden zaplet oz. dogodek ne sme izostati. Včasih se zgodi na začetku, tokrat bolj proti koncu, ko ima bralec občutek, da ga čaka srečen konec. No, težko bi rekel, da konec ni srečen, a je srečen na drugačen način. Resničen, spodbuden. Karte so razkrite in položene, zvezde in planeti se poravnajo, računi plačajo. Tokrat zelo izstopa tudi razkol med mestnim in podeželskim, zelo močan je tudi krščanski podton, predvsem v smislu odpuščanja.

V knjigi je veliko (življenjskih) modrosti, ki bodo najstnikom pomagale razumeti in mogoče tudi zgolj pomagale v tem težavnem najstniškem obdobju. Avtorjev občutek za ustvarjanje sicer ne preveč globokih (vsaj ne za odrasle bralce), nikakor pa prozornih, ampak kot sem zapisal uvodoma – vsakdanjih, običajnih, a ravno prav izstopajočih mladostniških likov, je odličen. Podobno počnejo npr. tudi Nataša Konc Lorenzutti, Suzana Tratnik in Neli K. Filipić, pa čeprav žanrsko in tudi pripovedno drugače, a zelo berljivo in mladim bralcem privlačno ter blizu.  

Rating: 5 out of 5.

Miš, 2022

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: