Počasi ugotavljam, da je stripovski svet podoben glasbenemu – ko najdeš enega avtorja, ki ti je všeč, raziskuješ najprej seveda po njegovih delih, nato greš na avtorje, ki so nanj vplivali in naenkrat si »notri«. In ne samo, da me je posrkal vrtinec Batmana, Jokerja in Gothama, so tu odlični ustvarjalci, med katerimi poleg Gartha Ennisa, Alana Moorea, Briana Azzarella in še koga vsekakor prednjači Sean Murphy.
Po prebranih (in dosegljivih) delih cikla Murphyverse sem naletel na naslov Punk Rock Jesus, ki me je pritegnil že po naslovu. In ko sem videl, da se zgodba vrti okrog Jezusa Kristusa, ki postane besen punk rocker, me je seveda zanimalo več. Stripa sem se res veselil, a potem kar ni prišel pravi trenutek, da bi se vanj res poglobil.
Izhodišče je sicer relativno preprosto – produkcijska hiša Ophis leta 2019 začne »bigbrotherjevski« TV-show J2 (Jesus 2), v katerem bodo gledalci najbolj krščanske države na svetu (seveda so to ZDA) lahko gledali drugi prihod Jezusa Kristusa. S sakramensko drago tehnologijo in znanjem Nobelove nagrajenke Sarah Epstein iz Jezusovega mrtvaškega prta (sloviti »shroud of Turin«) izolirajo DNK, izberejo ustrezno »devico Marijo« v podobi Gwen Fairling in – imamo show. V izogib zunanjim motnjam vse skupaj postavijo na osamljen otok in ga zavarujejo skoraj tako, kot so zastraženi osamljeni otoki v filmih agenta 007. In le kdo si ne bi želel v neposrednem prenosu ogledati rojstva novega Odrešenika, Jezusa Kristusa? Tisto, kar je ob samem Jezusovem rojstvu zamolčano oz. kamere tega seveda ne posnamejo, je rojstvo Jezusove sestre dvojčice, ki pa je makiavelistični producent brez kančka slabe vesti vrže v reko. Kakšno gledanost bi imelo šele to? No, ne glede na vse izklope kamer si producent Paul Slate seveda mane roke, enako producentska hiša, gledanost gre v višave, enako denar, ki priteka iz oglaševanja.
A seveda vse ne gre vedno po scenariju – Gwen ima vedno več težav, sploh, ker Chrisa (skrajšano ime za Jezusa Kristusa) vzgajajo v pač novega Jezusa, mu temu ustrezno perejo možgane, ga zelo omejeno oz. dogmatično izobražujejo, tudi vsa osamljenost pač ne gre na roko. Alkohol, poskusi bega, samomora, izolacija. Žarek sonca sicer posveti v podobi Rebeke, hčerke dr. Epstein, ki ima ravno tako svojo zanimivo zgodbo, vedno prisotna tolažba pa je tudi ogromno severni medved Cola. In potem so tu New American Christians z Daisy Milton na čelu, ekstremistična in militantna krščanska organizacija, tesno povezana z NRA, ki cel J2 šov seveda dojemajo ne kot šov, ampak predvsem kot žalitev in se na vse načine borijo, da bi vse skupaj preprečili. Pravzaprav pa skrbijo predvsem za boljšo gledanost.
In potem je tu Thomas McKael, imenovan The Cemetery, ki je kot otrok priča, kako mu ubijejo starše, a stric težo krivde prenese nanj. Od staršev mu ostane irski ponos ter veličasten očetov motor. Pridruži se IRI in postane eden njihovih glavnih mož. A vse to je bilo še pred začetkom šova J2, kjer Thomas skrbi za varnost in tako vzporedno s Chrisovo spremljamo oz. odkrivamo tudi njegovo zgodbo – razloge za njegova dejanja, potrebo po veri, iskanje ljubezni in pripadnost. Zakaj The Cemetery, pokopališče? Thomas ima na hrbtu tetoviran po en križ za vsakega človeka, ki ga je ubil.
In zgodba se v bistvu še začela ni dobro! Oziroma postane zanimiva na točki, ko Chris spozna, kako zelo so z njim manipulirali in pri spoznavanju sveta mu počno pomagata tako Thomas kot še bolj dr. Epstein. Do preobrata pride, ko mu Slate ubije mamo, na katero je bil seveda zelo navezan in v tedaj že najstniku se prebudi upornik. Na podelitvi glasbenih nagrad grammy svet nenadoma spozna povsem drugega Chrisa – jeznega punk rockerja brez dlake na jeziku. Kmalu zatem se pridruži punk skupini The Flak Jackets, s katerimi začnejo vsaj po ZDA širiti »vero«, vse skupaj pa želijo kronati z nastopom v Jeruzalemu … proti koncu Murphy tudi poveže obe zgodbi oz. bralcu postane jasno, zakaj je tudi The Cemetery tako močno v prvem planu.
Lahko bi vlekel neke vzporednice med stripoma Punk Rock Jesus in Preacher, čeprav je slednji mnogo bolj zrel, Murphy pa jezen, glasen, uporniški, najstniški. A vsaj v kritiki družbe in vere sta si precej blizu. In glede na glavno vlogo v stripu, je po mojem mnenju odlično zadel podobo in glas. Veliko pozornosti posveča bojem na Irskem, vprašanju vere in številnih drugih, sicer zelo tesnih povezav, ki jih najlažje postavimo v ZDA – od nadzora, lažnega krščanstva, instant zvezdništva, pehanjem za pozornostjo in slavo ter predvsem čim večjim zaslužkom, ne glede na žrtve ali posledice, še posebej mladi bralci bodo med vrsticami prepoznali tudi zakulisje delovanja resničnostnih showov in lažne popolnosti zvezdniškega življenja. Punk Rock Jesus je zahteven strip za branje, marsikoga zna zaradi vsebine celo odvrniti, po drugi strani ponuja zares razgibano paleto občutenj in doživljanj ob napisanem in narisanem. Veseli me, da obstajajo avtorji, ki se ne ozirajo preveč na politično korektnost in zvesto sledijo svoji ideji. Sean Murphy je vsekakor eden takšnih.
Vertigo, 2013
maticpise.com 