Ali je Finale knjiga za ljubitelje nogometa? Da, in najbrž ne. Vsekakor je knjiga za ljubitelje teorij zarot. Hans Kaspar je napisal knjigo o Evropskem prvenstvu v nogometu leta 2020, ki ga ni bilo. Ali pač?
Najprej, kdo je sploh Hans Kaspar? Kajti človek, ki napiše tako knjigo, mora imeti odlične povezave, poznati mora veliko zakulisja in biti v pravem trenutku na pravem mestu. Sklepali bi lahko, da gre za izrednega raziskovalnega novinarja. Morda. A tako kot vsi junaki v knjigi nastopajo z izmišljenimi imeni, je tudi Hans Kaspar psevdonim. Čigav, pa ne povem.
Euro 2020 torej in še eno evropsko prvenstvo v nogometu, na katerem Slovenije ne bi bilo. Tudi samega prvenstva, kot večine športnih, glasbenih in vseh drugih dogodkov v letu 2020 ni bilo. Razlog je znan in v letu 2022 počasi upamo, da postaja spomin oz. zgolj še en virus. Euro 2020 ni bil odpovedan, ampak podobno kot olimpijske igre prestavljen v naslednje leto in se je odvil med junijem in julijem 2021. Portugalska je naslov branila neuspešno, v razburljivem finalu je Italija premagala Anglijo, na 3. mestu pa sta bili Španija in presenečenje prvenstva, Danska.
Kaspar pa v Finalu piše o Euro 2020, prvenstvu, ki se ni zgodilo, ampak se po njegovem mnenju in številnih strogo zaupnih informacijah, je in sicer v strogi tajnosti, takorekoč daleč od oči (skoraj) vseh in to na Wembleyju. Ključni vir pisanja knjige je posnetek prenosa drugega polčasa na avstrijskem radiu, ki ga je hranil in predal Oliver, pa nekaj naključnih fotografij, ampak seveda – imena vseh sodelujočih in vpletenih so izmišljena oz. prilagojena. Finalno tekmo sta igrali … Nemčija in (ne boste verjeli) Švedska. Rezultat po prvem polčasu 2:2, pri čemer sta obe ekipi dosegli po dva avtogola. Tekmo komentirata že omenjeni Oliver in Uwe, dogajanje ob terenu pa prenaša Ulrike.
Tisto, kar bo bralcem takoj padlo v oči, je recimo vpletenost stavnic in kot se bo izkazalo kasneje, preroška sposobnost – rezultat naj se ne bi spreminjal, streljanje enajstmetrovk pa naj bi prekinila višja sila – cunami, roj kobilic, potres ali revolucija. Drugi (pa čeprav gre za izmišljena imena) dejavnik je internacionalizacija nogometa oz. državnih reprezentanc, saj bi po imenih težko rekli, koliko je dejansko Nemcev in Švedov, ki igrajo za omenjeni reprezentanci. Za Nemčijo tako igrajo Turkoglu, Mustermann, Bauer, Bergsson, Islamović, Kowalski, Neziri, Weisz, Novak, Horvat in Schopenhauer. Švedske barve zastopajo Svensson, Meroglu, Petrović, Lala, Faye, Dahl, Adebe, Baratashvili, Trabelsi, Khaled in Islimović.
Komentiranje je temu primerno lahko za bralca (ali konec koncev poslušalca) kar težavno, sploh ker imamo Islamovića in Islimovića, potem za švedsko reprezentanco kot menjava vstopi Lars Bergsson, mož (!) nemškega reprezentanta Thomasa Bergssona, kar spet nakazuje na določene premike v tem izrazito tradicionalnem svetu. No, pa ne gre spregledati niti tega, da imajo Švedi selektorko in ne selektorja!
V knjigi mrgoli zanimivih referenc na film, literaturo, glasbo, minula nogometna prvenstva in nepozabne trenutke, seveda ni gre niti mimo slavnega wuhanskega netopirja, spornih sodniških odločitev, pomoč še vedno ne najbolj sprejetega sistema VAR, neslavno propadle Superlige, pa umetno ustvarjene navijaške kulise na praznem Wembleyju, kar nekaj spornih komentarjev, vpletenosti družbenih omrežij in še bi lahko našteval. Tudi (apokaliptični) konec bi lahko izdal, pa ne bom.
Finale pravzaprav zaobjame vse, kar nogomet danes pravzaprav je. Predstava, cirkus, kup spletk, zakulisnih iger, ogromne količine denarja, … In vsi smo le del nekakšnega nogometnega Trumanovega showa, na svoj način smo vsi igralci in sodelujoči v tej najpomembnejši postranski stvari na svetu. Teorija zarote? Mogoče. A Kaspar bo z zapisanim vsekakor dregnil marsikaterega pravovernega oboževalca nogometa, da bo na igro in igre začel gledati drugače, enako pa najbrž velja tudi za tiste, ki nogometa ne spremljajo, pa jim bo Finale ponudil malce drugačen vpogled v to priljubljeno igro. In kdo pravi, da je tako le pri nogometu?
Pivec, 2021
maticpise.com 