Kostja Veselko – Črni dnevi

Kostjo Veselka je v razburljivem tretjem delu skozi portal potegnilo k Brezlikim in Valkira je nasvet dobila tam, kjer ga je najmanj pričakovala – pri Salomonu Vencu in njegovih Nekromantih. Pa ji bo uspelo iti skozi portal, se soočiti z Brezlikimi in najti Kostjo ter se vrniti? Vsebina za konkretno knjiga, ampak je to pravzaprav samo uvod v pestro dogajanje četrtega dela …

Vsaka knjiga za glavna junaka, Kostjo Veselka in Valkiro Vihar, ponudi nov izziv. Negativci se krepijo, odkrivajo vedno nove načine in obujajo pozabljena orožja in veščine, kako bi premagali pozitivce. Med slednjimi še vedno ni povsem jasno, komu Kostja in Valkira lahko res brezpogojno zaupata. V Tanito Mala ne gre dvomiti, za zvestega se je izkazal tudi teleporter Fletcher Renn, pa Straš Veščinar in pogojno tudi Brundo Pegatka. Potem pa so tu vsekakor zelo skrivnostna Žalna Moder, seveda Črnodim Ceh in številni detektivi Svetišča. Uvod nas opozori, da bomo imeli opravka z novimi negativci – Drejc Skarabej, plačani morilec, je izpuščen iz zapora. Po dvesto letih je njegova edina misel maščevanje. Ob strani mu stoji Žarko Krvavec, ki si še najbolj želi poravnati račune z Valkiro. A kjer je mrak, kmalu postane zelo temno.

V to se kmalu prepriča tudi Valkira, ki kaj kmalu spozna, da brez Kostje ne more funkcionirati, nenavadnega detektiva pa nihče (v Svetišču) ne pogreša. Zato se bolj ali manj na lastno pest (ter seveda na jezo odgovornih v Svetišču) odloči, da bo s pomočjo Fletcherja in Žalne znova odprla portal, a ima za misijo iskanja in reševanja Kostje ter potem vrnitev nazaj zelo malo časa. Kar Valkire niti ne moti, še manj pa ustavi, kot tudi ne številni nepridipravi – v glavnem Brezliki, ki ji stojijo na poti. Kostjo najde, ne sicer v najboljšem stanju, čeprav z nekaj novimi asi (beri: čarovnijami) v rokavu, a je živ. No, saj veste, kot je okostnjak pač lahko živ.

A tu se zgodba šele začne. Drejc Skarabej in Žarko Krvavec s pomočjo Jake Brzohopa in Grehoslava Lakote (čisto zares) na noge postavljata vojsko zombijev, od Nekromantov ukradejo dušelovec, s pomočjo katerega ugrabijo relikt ter prek Brunda Pegatke želijo usposobiti bombo opustošenja in izpeljati takorekoč peklenski načrt maščevanja in totalnega uničenja.

Vse bolj se zdi, da ima Valkira na sebi narisano tarčo, saj želijo račune z njo poravnati mnogi – od seveda zimzelenega Lakote, do Krvavca, pa vampirja Mraka, Remusa Križa in še koga. In prav nihče ne bi bil posebej nežen. Valkiro se je naučila ne le metati ognjene krogle, ampak premore tudi vse več nekromantskih veščin. Slednje vsem seveda ni najbolj všeč, še najmanj Kostji.

Bolj kot kadarkoli, še posebej pa v velikem zaključnem spopadu, se prepleteta svet čarovnikov in svet običajnih smrtnikov. Primerjave s Harryjem Potterjem torej so na mestu, še toliko bolj pa, ko Valkira izve za prerokbo, po kateri naj bi umrla po hudem boju s Temino in nato končnem spoznanju iz videnja Knjige imen.

In če se nekaj časa zdi, da se Kostja in Valkira tudi intimno zapletata, se proti koncu vedno bolj zdi, da gre bolj za odnos, kakršnega bi Valkira sicer imela s svojim stricem Gordonom. Ne moremo pa mimo nerodnega prvega poljuba med njo in Fletcherjem! Oh, in da ne pozabim – Valkiro starša jo razveselita z novico, da bodo dobili dojenčka. In vse to se v tem trenutku morda zdi zgolj nepomembna postranska zgodba, se mi ne vsaj malce dozdeva, da je Derek Landy vse to seveda pisal z razlogom. Bomo videli … vsaj nekaj že v petem delu, čez mesec dni – Smrtno vrvenje.

MorfemPlus, 2019