Zapis bi lahko začel z »Le kdo ne pozna Nike Kovač?« in storil ne bi nič slabega. Niko bi morali poznati (in poslušati) predvsem mladi, saj ima za povedat veliko pametnega in lahko rečem, da gre za eno tistih žensk, ki so sposobne premikati gore.
Vse bolj se zdi, da je treba premakniti gore oz. porušiti zidove v naših glavah in srcih. Postali smo ujetniki nekih misli, predvidevanj, stereotipov in zgodb, ki pravzaprav niso naše. Pozabili smo razmišljati z lastno glavo in čutiti s svojim srcem. Razklani med leve in desne, takšne in drugačne barve, med tiste, ki so za in tiste, ki so proti nečemu. In v vsej tej noriji sploh ne opazimo, da samo sledimo, smo del neke poslušne črede, pastirji in volkovi pa pobirajo sadove našega dela in v nas vedno znova budijo strahove in zmotna prepričanja.
In potem je tu Nika Kovač. Marsikaj ji očitajo in podtikajo. Veliko lažje bi bilo, če bi jo poslušali, ker ve, kaj govori. In nikakor ji nihče ne more in ne sme očitati, da ji je vseeno – za nas, vas in za boljši jutri. Glede na ves aktivizem je očitno, da jo krivice bolijo. Na neki točki sem pomislil, da bi bila ona tista prava, ki bi v slovenski politični prostor lahko vnesla svež veter, pritegnila mlade (in sposobne), a sem misel zatrl s sklepom, da je Nika najbrž preveč pametna, da bi stopila v ta osir. Drega ga, tudi pikajo jo – ose, troti in sršeni; a ust ji ne morejo zapreti. In prav je tako.
Pisma tebi je knjiga, ki mi jo je v branje priporočila 12-letna hči. Povedala mi je, da vsebina ni ravno namenjena meni, ker veliko tega vem, ampak da je ona notri prebrala veliko zanimivega, odkrila marsikaj novega in spoznala določene stvari iz drugačnega zornega kota. Nika Kovač se je pri pisanju pisem vrnila v otroške in mladostniške spomine, se spomnila zgodb, padcev in vzponov, ki jih je doživljala med študiranjem in vse izkušnje zavila v lepo pisemsko popotnico mladim bralkam (in bralcem).
Dvom vase, strah, spoštovanje, biti ti in biti ponosen na to, kar si, pogum, utrujenost, učenje, kvalitetna izobrazba, prijateljstvo, povezovanje, opozarjanje na krivice, država in družba, zdravstvo, varstvo in izobrazba in še se najde v pismih. Nika ne moralizira, ampak prijazno razlaga. Lahko si mislim, da jo je moja hči skozi pisma prepoznala kot starejšo sestro ali tisto dobro teto, ki je pač toliko mlajša od staršev, da razume in podpira, hkrati pa zna zarisati mejo.
Zgovoren primer je recimo pismo o uporabi mobilnih telefonov in družbenih omrežjih ter kako nujni so oboji dandanes. Omogočajo nam stik z komerkoli in kadarkoli, dostop do ogromne količine informacij. Ampak hkrati prinašajo nevarnost in odgovornost. Komu in čemu verjeti, zakaj slediti nekim lažnim lepotnim idealom, kakšne neumorne potrošnike je svet naredil iz nas in kako pomembno je imeti zdravo družinsko jedro, kamor se lahko vedno zatečemo, saj vemo, da nam starši hočejo le najboljše.
Starši lahko posežemo po marsikaterem priročniku – kako biti starš, kako biti starš dojenčku, malčku, trmastemu otroku, s pomočjo te ali one vzgojne metode in seveda je cel nabor knjig, kako vzgajati (lahko bi rekel tudi preživeti) najstnike. Težko bi rekel, da nam je zaradi vseh teh knjig in priročnikov kaj lažje, ampak potem se kot starš vprašam – kaj pa imajo na voljo otroci? Priročnika, kako preživeti z utrujenimi, zoprnimi, le redko nasmejanimi starši, ki jih bremeni tisoč in ena skrb, pač ni. Obstajajo takšne in drugačne knjige, kjer se otroci (ali pač mladi) poistovetijo z glavnimi in stranskim junaki, ampak to ni to. Prevečkrat to pač ni življenje.
Pisma tebi so napisana iz lastne izkušnje, kako je odraščati – v takšnem ali drugačnem okolju, družini in kako se spopadati s tisoč in eno težavo (ali pa polenom), ki nam v življenju pride naproti. In ja, če bi moral dati odraščajočemu otroku v branje kakšno knjigo, da mu bo v življenju lažje, bi bila za začetek to zagotovo prav ta knjiga.
Mladinska knjiga, 2021
maticpise.com 