Lov na čarovnice

Finskega pisatelja Maxa Seecka sem spoznal s knjigo Hamurabijevi angeli, kompleksnim trilerjem, ki se dogaja na tleh bivše Jugoslavije, tokrat pa sem dobesedno požrl prvo knjigo iz serije o detektivki Jessici Niemi.

Max Seeck je še en imeniten skandinavski pisec napetih zgodb in nikakor »še en«. Že v Hamurabijevih angelih je dokazal, da zna odlično pripovedovati, zapletati, povezovati, ustvarjati odlične stranske like in poskrbeti za neverjetne preobrate in razplete. In če so me Hamurabijevi angeli, sicer njegov prvenec iz leta 2016, presenetili in očarali, me je z Lovom na čarovnice »kupil«. In ko enkrat v nizu prebereš tri ali štiri podobne knjige, pač veš, katera štrli ven. Pozor, ne v naboru povprečnih, ampak odlično razdelanih, napisanih in prevedenih zgodb.

Slavni pisatelj kriminalk Roger Koponen je na še eni predstavitvi svoje uspešne trilogije, kjer bolj ali manj zdolgočaseno odgovarja na vprašanja novinarjev in oboževalcev. Med njimi je sicer tudi nekdo, ki premore v vprašanjih več drznosti in poguma, a se ga samozavestni Roger trudi čim prej pozabiti. Razmišlja o tem, kako bi si v stranišču privoščil nekaj zabavo z očarljivo damo njihovega omizja in se potem umaknil v hotel. Medtem se v Helsinkih odvija povsem drugačna drama – na njegovem več milijonov evrov domu nekdo umori njegovo ženo Mario. Policisti jo najdejo (po klicu na pomoč), kako sedi za kuhinjsko mizo, oblečena v črno večerno obleko, čevlji so skrbno odloženi poleg nje, njen obraz pa je spačen v histeričnem režanju. Tistim knjižno podkovanim se takoj zazdi, da je morilec poustvaril enega od mnogih umorov Kopononeve trilogije.

Avtorja pokličejo in mu sporočijo grozno novico in ko mu povejo slutnje o povezanosti z njegovimi knjigami, jim pove, da bi potemtakem moralo biti še eno truplo. In res je! Lepa ženska, dolgih črnih las, v večerni obleki, pod debelo plastjo ledu v bližnjem jezeru. Na strehi njune hiše pa od sosede viden skrbno uhojen napis Malleus Maleficarum. Med drugim gre za naslov knjige iz 15. stoletja, Kladivo čarovnic, v kateri so bila natančno opisane metode prepoznavanja in kaznovanja čarovnic. Lokalni policijski inšpektorici Sanni Porkka naročijo, naj Rogerja Koponena sredi noči pripelje v Helsinke, saj je morda prav on naslednja tarča in nato, izgineta. Zjutraj najdejo luksuzni pisateljev avtomobil, v bližini pa dve zoogleneli trupli, moškega in ženske.

Vse opisano se zgodi v uvodu, še preden se zgodba začne dobro zapletati in imamo že štiri trupla. In kdaj se začnejo zapletati? Takoj naslednjega jutra, ko s telefona Rogerja Koponena na njegov YouTube kanal nekdo naloži video smrti njegove žene in ko z nekaj skrbne analize policija ugotovi, da je posnetek objavil kar sam Roger Koponen! Nadaljevanje vas bo popeljalo v svet okultnega, izkoriščevalske medicine in psiholoških ocen ter zablod. Pa seveda tudi v mestoma slepo tavanje policije od umora do umora, saj je vsem vse bolj jasno, da je morilec (oziroma več njih) vedno vsaj korak pred njimi in da jim pravzaprav ponudi in dovoli točno toliko, kot želi sam.

Pa Jessica Niemi, glavna junakinja? Odlična detektivka in vodja preiskave ima svojo skrivnostno in temno preteklost, ki se nam razkriva po drobcih. Njena mama je bila filmska igralka, imela je mlajšega bratca in ljubečega očeta, a na kateri točki je bilo vsega tega konec? Kaj se je zgodilo in kaj povzročilo pri mladem dekletu? Kakšne zamere goji do tete Tine in zakaj? In to še ni vse – kaj se je v Benetkah dogajalo med njo in genialnim violinistom Colombanom? Dva dogodka in dve obdobji, ki sta Jessico očitno zaznamovali in za katere se zdi, da še kako vplivata tudi na samo trenutno dogajanje.

Vsekakor je zelo zanimiva tudi policijska ekipa, zbrana okoli Jessice in podrejena bolnemu in vidno hirajočemu glavnemu inšpektorju Erneju Miksonu in ki bo marsikoga spomnila na tisto, okrog Harryja Holeja v romanih Joja Nesboja. Simpatični Yusuf, za katerega se zdi, da mu Jessica najbolj zaupa, a je v okolju zaradi temne polti praviloma stigmatiziran. Nina in Mikael, sodelavca in ljubimca (kar nihče ne ve uradno, a je vsem jasno) ter označena kot glavna pametnjakoviča v ekipi, saj se zadev lotevata zelo natančno in študiozno ter redkokdaj spregledata kakšno stvar. Tu je potem še Rasmus, tehnofil ekipe, ki je v sodobnih časih takorekoč nepogrešljiv član ekipe in ravno tako obvlada svoje delo. In čeprav je jasno, da zaradi bolezni inšpektorja svojega dela ne opravljajo ravno v optimalnih pogojih, je ekipa neverjetno povezana, čeprav med njimi prihaja do povsem profesionalnih trenj in konstruktivnih izmenjevanj različnih pogledov, kar jih seveda vodi vse bližje razrešitvi zares kompleksnega in težko razumljivega niza umorov, ki mu ni videti konca.

Jessici postaja jasno, da je ona sama na nek način v samem središču tega morilskega viharja, a nima pojma, kako in zakaj. Deli njene preteklosti so zakopani, drugi pozabljeni, a so ključ do vsega skupaj. Spoznanje, da imajo v svojih vrstah izdajalca, za tako ekipo ni prijetno, saj so pod nenehnim pritiskom medijev, javnosti in seveda državnega vodstva.

In kaj se v resnici dogaja? Kdo bi šel v 21. stoletju lovit in na tako okruten način kaznovat (domnevne) čarovnice? Kakšna je pri vsem skupaj vloga pisatelja Rogerja Koponena, ki je več kot očitno odigral lastno smrt, a ima za umor svoje žene odličen alibi? Kako so z lovom povezani številni znanstveniki, farmacevtska industrija, psihologi in psihiatri? Zakaj je Maria Koponen dva tedna pred smrtjo naročila pet identičnih dolgih večernih oblek, a v različnih velikostih, ki so seveda ustrezale velikostim žrtev? Po šestih odkritih čarovnicah se vsi sprašujejo katera bo zadnja, sedma? Porodi se tudi vprašanje, če ne gre le za kaznovanja čarovnic, ampak so neke druge čarovnice (in ne čarovniki!) tiste, ki kaznujejo? Kakšni so nameni v ozadju, kdo je le lutka in kdo vodi predstavo?

Verjemite, knjiga, ki jo boste res težko odložili! In šli najbrž takoj potem brat nadaljevanje, Mreža zla.

Didakta, 2021