Jessica Niemi je nazaj. Max Seeck je Lov na čarovnice nasledil z Mrežo zla, kjer se razrvana detektivka znajde pred še težjo preizkušnjo, predvsem pa se spopada z vse več osebnimi težavami.
Lov na čarovnice je prva knjiga iz serije finskega avtorja Maxa Seecka in v kateri smo spoznali detektivko Jessico Niemi, s čudno in ne docela pojasnjeno preteklostjo, ki jo seveda spremlja na skoraj vsakem koraku ter policijsko ekipo, s katero uspešno razrešuje bolj ali manj zapletene primere. Primerjave z Jojem Nesbojem in »njegovim« Harryjem Holejem se po drugem delu zdijo še malce bolj na mestu in lahko rečem, da ne bi imel čisto nič proti, če dobim nov odličen skandinavski cikel kriminalk, s težavno detektivko v glavni vlogi. Tretji del je sicer že v nastajanju. Že po prvem delu je bilo povsem jasno, da je usodna družinska nesreča ne bo nehala spremljati, enako velja tudi za Columbana in dogajanje v Benetkah pri njenih rosnih 19. letih.
Mreža zla prinaša kar nekaj novosti – Erne Mikson je umrl zaradi raka in nadomestila ga je Helena Lappu oz. Hellu, istospolno usmerjena višja policijska inšpektorica, ki se stvari loteva po vojaško, z bore malo občutka za sočloveka. V roke ji kaj hitro pridejo strogo zaupni dokumenti, iz katerih so jasno razvidne Jessicine psihološke težave in ki jih ima Hellu namen kaj kmalu uporabiti, saj ji delo in odnos detektivke ne ustrezata. Pri tem ji pomaga tudi Jami Harjula, novi detektiv, ki na nek način nadomesti Mikkeleja. Odnosi v enoti so sicer zavoljo dogajanja v prvi knjigi precej skrhani – Yussuf in Nina sta psihično precej sesuta, saj sta oba gledala smrti v obraz, poleg tega se mora Nina soočiti še s tem, da je bil njen (skriti) ljubimec del zločinskega kulta in da jo je v tistih dneh prevaral z Jessico Niemi. Vsi doživljajo določene spremembe, morda je tokrat nekoliko bolj v ospredju Rasmus oz. Rasse, glavna vloga seveda še vedno pripade Jessici. Njeni pogovori z mamo so vse bolj intenzivni in pogosti, prigovarjanja tistega drugega glasu jo vodijo in usmerjajo, tu pa tam se seveda zgodi tudi, da vidi (ali se ji vsaj zdi, da vidi) kaj, kar jo spomni na grožnjo Camille Adlerkrautz.
Tim Taussi z imetniškim imenom Kex Maces, veliki finski glasbeni zvezdnik ob izidu svoje nove plošče Kex Mace’s Spider Web v klubu Phoenix priredi veliko zabavo in nanjo povabi vse pomembneže in vplivneže s Finske. Le nekaj dni kasneje policija dobi prijavo pogrešanja dveh oseb, ki ju poznajo praktično vsi – najvplivnejših in najpopularnejših blogerjev na Finskem, Lise Jamamoto in Jasona Nervanderja. Prva je na zabavi bila, drugi ne. Prvi izsledki raziskave pokažejo, da sta bila vplivneža s skupno zgodovino sicer sprta, da se je prva navduševala nad mangami, drugi pa nad BDSM spolnimi praksami. A kakšno vezo ima njuno izginotje z mrtvo ukrajinsko prostitutko ob svetilniku Soderskar? Razen te, da je bila Olga oblečena v šolska oblačila, značilna za upodobitve na manga stripih in da je prav ta svetilnik upodobljen na eni zadnjih slik Lise Jamamoto?
Morda se vam je zdel zgodbeni klobčič v Lovu na čarovnice zapleten, mestoma nepovezan in tokrat ne pričakujte nič manj. Marsikateri odgovor skriva klub Phoenix, njihov robustni varnostnik Alem, še bolj pa lastnik Frank Dominis, v katerega se zagleda in z njim za eno (zelo usodno) noč celo zaplete Jessica. Kdo je Akifumi in kdo Fantom, kakšna je vloga nenavadnih ključnikov na Instagramu, vmeša se japonska mafija, ne smemo mimo nenavadne oblike zdravljenja z žabjim strupom, imenovane kambo, svoje zamolčane skrivnosti pa imata tudi Lisina najboljša prijateljica in sostanovalka Essi ter kaplan Nikolas Ponsi, eden od Jasonovih zaupnikov.
Serija umorov na neki točki postane prevelika, podobni zločini so se v preteklosti dogajali tudi v sosednjih državah in zato se v preiskavo vključijo oz. jo prevzamejo močnejši in vplivnejši. Za Hellu je ta trenutek seveda imenitna priložnost, da pred zid postavi Jessico, ji razkrije dokumente in ponudi možnost – ali (iz osebnih razlogov) odide sama ali bodo igrali grdo in na ta način oblatili tudi Jessicinega drugega očeta, Erneja Miksona. Jessica se, čeprav nerada, odloči za prvo možnost, njena odločitev pa je pravzaprav točka preloma.
Tisto, kar me je tokrat zmotilo, pa sem se čez knjigo prebil v dveh dneh (slabega vremena) in česar v prvi ni bilo, je pravzaprav zaključek. Na nekaj straneh dobimo pravzaprav povzetek dogajanja najprej v tisti usodni sobotni noči 23. novembra in tudi v naslednjih dneh, ko je že potekala policijska preiskava. Za trenutek se mi je zazdelo, da berem Agatho Christie in njenega Hercula Poirota, ki razlaga, kako se je zgodil zločin. Malce nedomiselno in nepotrebno, saj vsaj sam pri takih knjigah rad vidim, da na koncu sestavljanko vendarle sestavim sam, avtor pa mi ponudi posamezne sklope. Tisti, ki radi pokukajo na zaključek knjige, bodo morda videli le eno ime, pa bo dovolj. In je škoda, saj odvzame bralski užitek in razmišljanje …
Mreža zla sicer nagovarja odrasle bralce in vsaj starše zna pošteno prestrašiti glede družbenih omrežij, še posebej njihove težko omejene uporabe med mladimi. Ponuja pa seveda kar nekaj izhodišč in opozoril, ki vam lahko pridejo prav, da otrokom (mladostnikom) razložite, kaj vse je narobe in na kaj vse morajo biti previdni. Družbena omrežja in temni splet so pač le korak narazen in če kdo še vedno misli, da gre le za nedolžno »druženje«, le pomislite na zbiranje vseh mogočih podatkov in fotografij ter lokacij, vseh vaših življenjskih in potrošniških navad in seveda na vse izzive, ki se ves čas pojavljajo in so vse prej kot nedolžni. Seeck je šel izven teh osnovnih okvirjev, dodal mednarodno kriminalno združbo, alternativne oblike zdravljenja, umetnost, spolnost, glasbo in ko vse to postavite v mračno in z zlorabo alkohola močno prežeto finsko družbo, dobite neodložljiv kriminalni roman.
Didakta, 2022
maticpise.com 