Nenavadna »pravljica« za odrasle francoske avtorice Amelie Nothomb je zelo nenavadno, a berljivo delo, polno prispodob in realno-pravljičnih referenc, globoko v sebi pa pravzaprav ljubezenska zgodba. Hvalnica drugačnosti in sprejemanju.
Tanka knjižica, ki bi jo težko označili za roman, obenem pa tudi »pravljica za odrasle« ni ravno najboljša oznaka, saj klasičnih pravljičnih likov in zapletov ne boste našli. Založnik je uporabil avtomobilistično oznako »hibrid«, pa naj bo tako. Zgodba o fantu in dekletu, ki ne vesta en za drugega, ki sta si tako zelo podobna, a hkrati različna in ki ju silnice ljubezni in sprejemanja preprosto vlečejo drug k drugemu.
A najprej k naslovu … smrdokavra je ptica, znana tudi pod imenom vodeb. Močno drugačna, nekaterim grda in celo odvratna, a tako zelo posebna in unikatna. Živih barv, velik kljun, precejšen razpon kril, slovijo pa predvsem po svojih dolgih črnih peresih na vrhu glave, ki izgledajo kot perjanica. Antični Egipčani so jo slavili kot sveto žival in je pogosto predstavljala okras na žezlih bogov, Arabci so ji pripisovali čudežne zdravilne lastnosti, Skandinavci pa so jo prepoznavali kot znanilca vojne, pa tudi drugod po Evropi je nastopala kot zloben (pravljičen oz. pripovedni) lik.
Glavna junaka sta, kot ste že lahko razbrali, dva. Njemu je ime Božidar, še lastnim staršem neizmerno grd otrok, a po drugi strani neverjetno bister. Ona je Trandavilja, krasotica, ki pa ji nihče (niti starša) ne priznava posebne inteligence. V skladu s tistimi znanimi puhlicami »lep in neumen« oziroma »obojega ne moreš imeti – pameti in lepote«. Morda je tudi med vami kakšen, ki je v svojih mlajših letih slišal tovrstne opazke, ki seveda bolijo in so največkrat posledica tega, da ljudje, ki jih izrekajo, človeka, proti komur uperjajo strupene puščice, sploh ne poznajo.
Božidarjeva starša sta bila ne več otroka, a zelo otročja in ju je sinov prihod presenetil, njegova grdota toliko bolj. Otroka sta želela skrivati pred vsemi, Božidar pa je hkrati razvijal neverjetne umske sposobnosti, saj je tudi na ta način želel ugajati staršem in okolici. Otroci so bežali od njega, ga zasmehovali in žalili, on pa je ves čas srkal bogastvo informacij, ki sta mu jih ponujala družba in okolje. Odličen v šoli, iz neznanega razloga postane magnet za dekleta, a nobeni prav za dolgo in se nato zaljubi v ptice … je vsega kriva prav smrdokavra, s katero se mladenič lahko poistoveti? Morda pa res.
Trandaviljina zgodba je seveda druga plat tega kovanca. Za njuna uspešna starša je bila pravzaprav projekt, za katerega nista imela veliko časa in tako je breme varstva (in vzgoje) kaj hitro padla na ramena stare in rahlo ekscentrične babice. Trandavilja je za razliko od Božidarja s svojim videzom navduševala od rojstva dalje in ji spričo lepote kaj več ni bilo treba. Ne, da kmalu deklica ne bi znala, le treba ji ni bilo. Podobno kot otroci, ki se rodijo s srebrno žlico, največkrat ne rabijo nič delat, pa nihče ne pravi, da ne znajo … Odrašča in je obenem tarča zavidljivih pogledov in zaničljivih pripomb, doživi prvo ljubezen in s pomočjo babice Rožline zaceli zlomljeno srce.
Oba imata še en zanimiv, lahko bi rekli usoden pripetljaj. Božidar se spoprijatelji z Aleksandrom, saj imajo pri njem doma televizor, ki povzroči določene obrede, ki jih ima družina in so fantu (skoraj) nerazložljivi. Še manj pa razume, zakaj Aleksander o njem drugim še vedno govori grdo in žaljivo. Mar je to prijateljstvo? Trandavilja se na Jezusovi gimnaziji zagleda v Tristana, čudovitega fanta, med njima hitro preskoči iskrica, vname se ljubezen, zgodi se prvi poljub in nato … nato Trandavilja sliši Tristana drugim govorit, kako je čisto zares neumna kot noč. In temu se reče ljubezen?
In tako kot Božidar svojo strast prepozna v pticah in ornitologiji, jo Trandavilja v … draguljih. Različnost in drugačnost, ujetost in svoboda, presojanje po videzu ali petju, všečnost ali sovražnost ter seveda poistovetenje s čudovitim svetom ptic je tisto, kar pritegne Božidarja. In Trandavilja ter dragulji? Vsega je pravzaprav »kriva« njena babica Rožlina, ki dekletu izda marsikatero zanimivost in skrivnost življenja in sveta. Vsak dragulj ali drug drag kamen je za nekoga pač le kamen. Za drugega pa bogastvo in vir neizmerne lepote. Nesrečen dogodek, pa genialen preblisk menda topoumnega dekleta in imamo novo zgodbo o uspehu.
Kaj nam torej manjka? Srečen konec seveda. Božidar, grdi ornitolog in Trandavilja, prekrasen obraz hiše draguljev. No, morda pa je prav to – kopica naključnih dogodkov; tiso pravljično v Smrdokavri? Še eno, zadnje naključje je potrebno, da se zgodba sklene. Dva grda račka postaneta čudovita laboda, kronska dragulja v tej hvalnici drugačnosti.
Smrdokavra je pač ena tistih knjig, ki jo boste hitro prebrali in še dolgo razmišljali o njej.
Sanje, 2022
maticpise.com 